Med najlepša potovanja bi uvrstil sicer z apartheidom in visokimi cenami zaznamovano Južnoafriško republiko. Dežela, ki so jo in jo še vedno izčrpavajo Nizozemci, preko svoje skoraj štiristo let stare East Indian Dutsch company, je še vedno polna diamantov, zlata in brezštevilčne črne delovne sile. Država daje pojem rasni in ekonomski razliki med ljudmi in imeti vse ali nič je tu edini način življenja.

Iz letališča kjer parkirajo le Mercedesi in Toyote smo se odpeljali v dobro varovano skrivnost med afriškimi parki, kjer za razliko od drugih ni Malarije in veliko turistov. Na meji z Botsvano, ob robu Kalaharija preseneča park Madikwe, kjer smo v zgodnjih svežih jutrih in poznih rdečih večerih med kruhovci in granitnimi balvani delili enake poglede z našimi skupnimi predniki, prvo Evo… Bušmani naj bi bili še danes taki kot nekoč, le kaj razmišljajo o mogočnih Toyotinih Land Cruiserjih in smešnih angleških klobukih. Velikih pet (lev, leopard, bivol, slon, nosorog) smo dobili, kot je bilo obljubljeno in še mnogo več, mnogo lepšega, tudi prvinskost črnih nasmehov, brez dolarskega ozadja. Težko je najti besede, superlative, ki bi obisku tega popka cilivizacije dala pravilen in pravičen opis.

Relatvno kratek let do Capetowna je bil zaradi mešanja vetrov z obeh oceanov precej razburljiv. Če bi odšteli visoko stopnjo kriminala zaradi prej naštetih vzrokov, bi bilo to eno najlepših mest na svetu. Povzpel sem se na mizasto goro, ki daje mestu prepoznaven pečat in se ozrl proti Antarktiki, ki sem jo že imel v žepu. Tržnica diamantov, čudovit akvarij, avtomobili arsitokratskih znamk, dragi lokali, s sončnimi terasami, v belo oblečeni potomci lastnikov dežele, diamanti na krvavih prstih evropskih dam in turisti daleč od doma, zaznamujejo mesto z univerzalno klimo večne pomladi in še bolj univerzalnim  fevdalnim redom. Pingvini na plažah se ozirajo proti južnemu oceanu, ki šepeta zgodbe najpogumnejših, ki so utrli pot Evropejcem v svet brezkončnih možnosti izkoriščanja človeških in zemljskih virov.