Najvišji vrh Kordiljere in obeh Amerik se dviga iz  Atacame na čilski strani in iz  nekoliko bolj vlažnih predgorij vroče argentinske Mendoze. Je tehnično nezahtevena gora, toda zaradi izredno suhega in mrzlega zraka ter močnih vetrov predstavlja naporen vpon. Pot se začenja ob glavni prometnici med Čilom in Argentino, nedaleč stran od državne meje, na nadmorski višini 2500 m. Prašna pot, brez vodnih izvirov, se do baznega tabora na višini 4600 m vleče skoraj 50 km. Pri transportu opreme alpinistom pomagajo mule, ki so ponavadi precej hitrejše. V taboru so na voljo skupinski šotori, satelitske komunikacije, zdravnik in celo nekaj hrane, vse seveda za višini in eksotiki primerno ceno. Tudi midva z ženo sva naredila nekaj aklimatizacijskih tur proti višjim taborom, kamor sva mimogrede znosila tudi višinski šotor, ledno opremo in nekaj hrane, kar je prišlo prav pri zadnjem vzponu. Po tednu dni priprave v bazi sva bila zrela za vrh, ki bi nama ga z alas lahko ukradel močan veter (vento bianco), ki se je razbesnel le nekaj ur po sestopu na Nido Condores. Gora v človeku lahko ubije duha, saj je visoka in zaradi prej naštetih dejavnikov precej zahtevna, vsekakor ne za mehke ljudi.

Poklon največjemu izmed genijev, Darwinu, je otočje v Pacifiku pod okriljem Ekvadorja. Nekdaj surova dežela, naseljena s posebneži, ki so tu nekoč obstali zaradi svoje ali drugega volje, je danes eden izmed paradižev in poslednjih oaz. Ekvator in vpliv Pacifika oblikujeta toplo in vlažno klimo. Tropske nevihte redno skrbijo za vremensko dinamiko, vendar dežnikov kljub temu ne poznajo, saj nima smisla, sonce hitro vse posuši. V krasni mednarodni družbi smo se vozili med otoki in sledili evoluciji, plavali z morskimi psi, občudovali akrobacije delfinov, morskih levov. Lene želve so opominjale, da si v življenju lahko vzameš čas, ptice pa potovanjem dajale svoje ime. Otočje bi moral obiskati vsak, ki ima voljo in sposobnost potovati, saj spada med največja čudesa.

Potovanje je relativno drago, vendar lokalne družbe skrbijo za dobro in varno logistiko, tako da časovno ni potratno. Pogoji za vstop v park so vsako leto težji (dražji), poleg tega pa oblasti precej omejujejo število obiskovalcev, kar seveda kompenzirajo z dvigom turističnih taks.

Veliki kanjon je bil razlog, da smo se odpravili čez lužo. V Las vegasu smo najeli avto po ameriških standardih običajnih štiri tisoč kubikov požrešno mrcino in se odpravili na skoraj najbolj suho in vroče področje na planetu. Dolina smrti očara z neobičajnimi barvami in ubijalsko visokimi temperaturami, ki so sicer nekoliko omiljene s suhim zrakom. Makadami so kot nalašč za štirikolesni pogon, pogledi pa nudijo luni podobno pokrajino in poklon prvim priseljencem, ki so v nehumanih pogojih tu poiskušali ustvariti življenje.

Široke avtoceste omogočajo hiter transport do kanjona. Omejitve hitrosti so smešno nizke, kazni za prekoračitev pa nehumano visoke, zato je tempomat skoraj obvezna oprema. Veliki kanjon je vsekakor eno izmed čudes sveta. Dvakrat sem se spustil do reke Kolorado. Na samem robu je bilo prvomajskih pet stopinj, na dnu pa puščavskih trideset, kar je posledica skoraj dva tisoč metrov višinske razlike. Helikoptrski let preko luknje je vreden svojega denarja saj pričara razsežnosti največje brazgotine na planetu.

Potovanje smo  zaključili po okusu otrok v angelskem Dysneylandu. Park je nesramno drag, starše pa pripelje do roba vzdržljivosti, ko sledijo neizmerni energiji otrok.