Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.
Vsi prispevki Tomaža Rotarja
Nekdo je dejal: “če bi alpinisti imeli spomin, hribi ne bi bili nikoli preplezani.” Sedaj ko so spomini na K2 še sveži, tudi sam menim podobno. Ponovno bi se na goro odpravil zelo težko, saj je bilo težkih trenutkov malo preveč.
Od doma sem se odpravil 15. junija z ljubljanskega letališča, preko Istambula v Islamabad. Po dveh dneh v prestolnici Islama nas je lokalni Airbus zapustil v Scarduju, glavnem mestu pokrajine Baltistan, do kamor je uspel priti celo Aleksander veliki. Področje je žal pod temnim okriljem pakistanske vojske, saj meji na indijski Kašmir, za katerega Pakistanci menijo, da je njihov. Cesto, ki se po avanturistični plati kosa z zloglasno karakorumsko, do najbolj vzhodne vasi Ascoli, smo premagali v štirideset let starih Toyotah, od tam naprej pa peš. Spremljala nas je skupina trekarjev, 240 nosačev in pet bikcev, ki smo jih pojedli na desetdnevni poti do Concordije od koder nam je prekrasen pogled na osemtisočake občasno kvarilo vreme, pa kljub temu, stičišče največjih ledenikov na svetu, si je vredno ogledati. Po dnevu počitka smo se v hudem sneženju odpravili proti baznemu taboru, ki smo ga postavili nekje med klasičnim taborom za vzpon na Broad Peak in taborom za K2. Šotore smo postavili na pol metra svežega snega, med dva ledeniška potočka, ropotanje plazov s pobočij obeh velikanov pa nam je dalo slutiti, da sta zelo blizu, čeprav jih zaradi slabega vremena nekaj dni še sploh nismo uspeli videti. Nekoliko depresivna skupina Japoncev in Kanadčanov se je v bazi dolgočasila že deset dni pred našim prihodom, tako da jih je sonce, ki je sramežljivo ogrelo naše domovanje, še bolj razveselilo.
Pogled na K2 z ledenika, ki nudi pristopk s Pakistanske strani, je dih jemajoč, zastrašujoč in v isti težki sapi privilegij, ki se ga za razliko od Everesta ne da doseči z avtomobilom, ampak le po težkem trekingu do baznega tabora. Tri kilometre visoka, skoraj pravilna piramida, se dviga do višine 8611m in le občasno pokaže svoje sramežljivo obličje izza ledenih oblakov. Vreme je namreč sila spremenljivo in je eden ključnih dejavnikov, ki otežujejo vzpone na goro. Jutra so bila ponavadi lepa, skoraj topla, sonce se je pokazalo okrog osme ure izza vršnega grebena Broad Peaka, ki je bil cilj štirih članov naše skupine, le dva in tri Sherpe pa sva si zadala za cilj drugo najvišjo goro na svetu. Po štirih dneh v bazi, ki leži na višini približno pet tisoč metrov, smo ulovili prvo relativno dobro napoved, brez sneženja in stalnega plazenja, ki je kratilo grobno nočno tišino, sem se s Sherpo An Pasangom odpravil na prvo aklimatizacijo do višinskega tabora. Moj cimer in soplezalec Jake Meyer, se je odločil da se bo pripravljal na višino v stenah Broad Peaka, K2 je namreč že dobro poznal, saj je bil to njegov tretji poiskus osvojiti divjo goro.
Pot do ABC ja, ali višjega baznega tabora, ki leži pod strmino začetnega dela Abruzzijeve smeri in je precej izpostavljen padajočemu kamenju in ledenim kosom, je ralativno dolga in težka. Prečenje ledeniških razpok in potokov v gornjem delu ležečega ledenika, predstavlja orientacijski izziv in izzivanje nesreče. Smer prehoda se stalno spreminja in že po nekaj dneh lahko popolnoma enostaven problem postane neprehoden, iskanje rešitve pa vzame ogromno časa in energije. Sami tabora nismo uporabljali, drugim skupinam pa je služil predvsem za odlaganje opreme, ki so jo kasneje prenesli više.
Skoraj ravna smer do enke je tehnično nezahtevna, sicer precej strma, vendar nama je ravno prav trda podlaga olajšala pristop do višine slabih šest tisoč metrov. Razgledi na spodaj ležeči ledenik in prehojeno pot so bili zavidljivi. Prostora za postavljanje šotorov je zelo malo in že opravljanje biološki potreb zahteva varovanje z vrvjo, v kolikor smo želeli da bi tabor ostal relativno čist. Odložila sva težko opremo, ki je potrebna za vzpon in se vrnila nazaj v bazo, kjer naju je čakal ponoven počitek in ugodje šotorov na ravni podlagi brez nevarnosti letečega kamenja, “normalna hrana“ in dolgi večerni pogovori v skupinskem šotoru.
Vreme je počasi postajalo za oddtenek bolj stabilno, predvsem noči so bile jasne in rimska cesta je bila posejana nad širokim Broad Peakom. Vetrovi so bili vedno šibkejši, čez dan pa je močno sonce ogrelo notranjost šotorov, tako da smo lahko poležavali v kratkih hlačah. Sneg je izginil, ledenik pa je zato postal še težje prehoden. An Pasang si je vzel kar precej več časa pred molilnim stuperjem, ki smo ga postavili v taboru in je služil naši lokalni Pudži, ali nepalski molitvi, kar mi je dalo slutiti da vzpon ne bo tako enostaven, kot je bil do enke.
Drugi višinski tabor sva dosegla po dvanajstih urah plezarije, najprej po relativno enostavnem sneženem delu do enke od tam naprej pa se je začelo. Kombinacija ledu, nestabilnega skalovja in slabega vremena zahteva sigurno varovanje in že isti dan je žal prišlo do prve tragične nesreče, ki je doletela izkušenega Kanadčana. Odtrgala se mu je vrv pri spustu skozi ”dimnik”, tik pod dvojko in revež se je ustavil šele pri ABC ju, dva tisoč metrov niže. Truplo, oziroma kar je ostalo od njega, je šele po treh dneh uspelo pobrati pakistanski vojski, ki ga je s helikopterjem odpeljala v Scardu. Ponoči sem nepričakovano imel precej težav z dihanjem, dobil sem rahlo vročino, saturacija mi je padla na nezavidljivih šestdeset odstotkov in noč sem prespal v sede, da mi tekočina, ki se mi je zažela nabirati v pljučih, ni ustavila dihanja. Prisiljen sem bil jemati zdravila proti pljučnemu edemu, kašljal kot na smrtni postelji tako, da sem se bal, da mi bo muke skrajšal kar Sherpa, ki zaradi mojega laježa ni mogel zatisniti očesa.
Po depresivni noči je šotor ogrelo sonce, počutil sem se precej bolje, celo zaspal sem za slabo uro, tako da me je An Pasang moral prebuditi z nepalskim čajem, ki menda povrne vse moči. Meni se sicer to ni zgodilo, le hitro sem izbruhal nepopisno grozen okus, ki spominja na kravji smrad in okus pretirano slanih in vlažnih piškotov. Užaljen pogled Sherpe na moje izvajanje mi je naredil slabo vest, tako da sem se posilil z jakovim maslom in instant kavo, želodec pa mi je gotovo zameril za vse življenje.
Kljub pljučnemu edemu sem se odločil, da nadaljujem plezanje proti trojki, podprl sem se z zdravili in upal na najboljše. Vreme med vzponom je bilo, za razliko od prejšnjega dne, prej boljše, brez vetra, skoraj toplo, snežna nevihta sredi dneva pa je bila pričakovana. Po osmih urah precej zahtevnega vzpona preko ”črne piramide” in zaključnega popolnoma ledenega dela, sva dosegla trojko na sveže zasneženi strmini, ki je precej izpostavljena plazovom. Prav tu je dve leti nazaj plaz odnesel cel tabor in nihče si tisto leto ni več upal naprej. Nad sedem tisoč metri brez dodatnega kisika svet postaja vse bolj nezemeljski, brez življenja, meja , ko le to ni več mogoče, pa je vse bliže. Ko človek gleda čez rob bivanja in obstoja, postane bolj človeški, morda celo bolj živ in privilegij se je vrniti nazaj. Občutke je težko opisovati, vsak si jih lahko predstavlja drugače, ne samo tisti, ki je to doživel, ampak vsi, ki to le poiskušajo in v tem je čar.
Spust je bil težak, vsaj zame, saj sem se boril z zadušljivim kašljem. Hiteti tu ni mogoče. Vrvi so bile pomrznjene ali zakopane pod snegom, delo z ”osmico” in zamzrnjenimi oponkami med sneženjem in v debelih rokavicah pripelje človeka do meja psihične in fizične vzdržljivosti in počasi se vsak začne spraševati: “ali bo zneslo, ali je to tisto zadnje kar se bo zgodilo?” Počasi je postajalo jasno zakaj je K2 tisto kar je, da so zgodbe resnične in ne pretirane in bal sem se, da bom postal tista četrtina, ki ostane na gori. Kot ponavadi sem spet imel malo sreče in kljub višinski bolezni sem se uspel privleči do baze, zadnji ravninski kilometri po ledeniku pa so bili najdaljši v mojem življenju.
Tri dni sem okreval, počasi sem se upal ponoči celo uleči, voda mi ni več zalivala pljuč in upanje se je povrnilo. Počasi smo začeli razmišljati o vzponu na vrh, pogovori z ostalimi skupinami, ki smo jih obiskovali v nekoliko višje ležečem baznem taboru, so bili medli, brez pravih zaključkov, predvsem zaradi popolnoma različnih vremenskih napovedi in prav nobena od njih, po do tedanjih izkušnjah ,ni bila zanesljiva. Kljub vsemu je bil vremenski trend nekoliko pozitiven predvsem kar zadeva veter, tako da smo se pri neki jutranji kavi odločili da gremo: Jake Meyer, Sherpa An Pasang, Sherpa Gorgi, Sherpa Jangbou in moja malenkost. Vodja Dan Mazur, pred kratkim dobitnik Hilaryeve medalje za uspešno vodenje našega vzpona in reševanje ponesrečenca v stenah Broad Peaka v času naše odprave, nam je prepustil proste roke pri tej odločitvi. Sam se je odločil da se ne bo podal na K2. Višinske hrane in kisika na trojki smo imeli dovolj za dva poiskusa, baterije za svetilke in kamere so bile polne, zadnja noč zaradi pričakovanj pa neprespana.
Odpravili smo se okoli osme zjutraj, mudilo se nam ni, saj smo nameravali prespati v vsakem višinskem taboru z izjemo četrtega, najvišjega, kjer je bil predviden le nekaj urni počitek pred zadnjim nočnim vzponom proti vrhu. Prehod preko zadnjega dela ledinka je bil sedaj popolnoma drugačen kot prvič, prav tako vzpon do enke, ki je bil precej bolj skalnat, vroče sonce pa je sprožilo prej velik plaz, ki smo se mu komaj izognili, nas pa je napolnil z adrenalinom. Šotori v prvem taboru so nas počakali v precej žalostnem stanju, preluknjani zaradi padajočega kamenja, podlaga je bila zaradi talečega snega in ledu popolnoma nagnjena, vrvi pa zaradi močnega vetra potrgane. Z Jakom sva noč prebedela skoraj eden nad drugim, privezana na zunanje sidrišče, če bi šotor slučajno zdrsel po strmini in le stežka sva si nakuhala toliko vode da sva si pripravila polno flašo čaja in dve skodelici juhe. Vreme je bilo začuda popolnoma mirno, brezvetrje pa skoraj strašljivo in neverjetno za to višino. V šotoru je bilo zato toplo in debela spalna vreča je bila odveč.
Jutro drugega dne je bilo jasno, sonce je ogrelo notranjost šotorov že okoli sedme ure, oblačila so se lepo posušila, prav tako spalne vreče in dobre volje ter zagnanosti ni manjkalo. Ob devetih smo se začeli vzpenjati proti drugemu višinskemu taboru, precej težki nahrbtniki, nosili smo višinske obleke, višinske spalke, hrano in kisik, so precej otežili delo. Na vsakih nekaj korakov sem počival dvajset do trideset sekund in se trudil da bi dihal le skozi nos. Zrak je tu izredno suh in vsi smo imeli težave s kašljem, krvavimi izpljunki in bolečim žrelom. Dvojko smo postavili tik pod ”dimnikom” in ne nad njim, kot je to v navadi, po priporočilu Sherp, saj je v primeru vetra njegova moč tu precej manjša. Noč, neprespana kot je na tej višini v navadi, se mi je zdela nekoliko krajša, najbrž sem kakšno uro nevede celo prespal, v sedečem položaju, saj prostora za kaj drugega ni bilo. S cimrom sva klepetala, se hripajoče smejala zgodbam iz poti in bil je prav dober sogovornik, sicer deset let mlajši kot sem sam in štel sem si v čast da sem plezal z najmlajšim Britancem, ki je osvojil vse najvišje vrhove na vseh celinah. To je bil njegov tretji poiskus osvojiti K2, sicer je zagotovil, da njegov zadnji, ker ima gore dovolj.
Zahteven ”dimnik” nam je že takoj zjutraj vzel precej časa, potem naporna črna piramida, začinjena s slabim vremenom, sneženjem in vetrom, ki je prihitelo iz čiste jutranje jasnine. Sneg se je zaradi intenzivnega sneženja usipal v drobnih potočkih po skoraj navpični strmini, božal prezeble obraze, oteževal vid in ugašal upanje na vrh. V tako slabem vremenu nihče ne preživi na vršnem grebenu. Za konec smo gazili več kot pol metra svežega snega na sicer nezahtevni ledeni strmini pod trojko, kar je na višini 7300m zelo težko. Tabor smo postavili nekoliko više, kot je običajno, tik pod serake, saj je bila verjetnost da nas odnese plaz, kot se je to zgodilo leta 2016, zaradi svežega snega, precej večja, kot da se odlomi ogromen serak. Prvi del noči je še precej snežilo in pogovori so počasi nakazovali na žlostno možnost, da se bomo morali vrniti vsaj do dvojke, če ne celo niže in počakati na boljše vreme. Naslednje jutro, se je kljub krasnemu jasnemu brezvetrju, tako odločil del ekipe 7 Summits, ki nam je delal družbo na trojki, prispeli so nekoliko za nami, tako da so imeli precej lažje delo na zaključni strmini pod taborom. Odločitev so sprejeli zaradi precejšnje količine novega snega.
Mi smo se odločili drugače in nadaljevali proti četrtemu taboru. Vreme se je sredi dneva spet precej skvarilo, začelo je snežiti, vendar vetra, kar je bilo neobičajno, skoraj ni bilo. Tehnično nezahteven del do štirice, je bilo težko pregaziti, vendar nas je bilo dovolj, najbolj pa so se izkazali naši trije Sherpe, ki so pokazali svojo nadčloveško moč. Brez njih, kar se je izkazalo tudi naslednji dan, najbrž vrha ne bi nikoli dosegli. Tabor smo postavili na višini 7600 m, kar je bilo niže, kot v načrtu, vendar smo bili preutrujeni, da bi gazili globok sneg še naprej. Že pozno popoldne smo se v slabem vremenu zatekli v šotore in upali, da se vreme končno izboljša, prav dolgo na tej višini namreč ne bi mogli čakati.
In prav to se je zgodilo, bogovi, njihovi in naši, so bili dobre volje, molitve Sherp so bile uslišane. Že okoli devete zvečer se je znasnilo, zvezde so risale kratke sledi na dolgo odprtih fotografskih zaslonkah in ob desetih zvečer smo se vsi skupaj odpravili proti zloglasnemu stekleničnemu vratu. Čakalo nas je več kot tisoč metrov višinske razlike do vrha, najbrž v težkih snežnih razmerah, vendar volja vseh je bila močna, želja neubranljiva in kar tekmovali smo kdo bo prvi zapustil šotor.
Noč je bila topla, brez vetra, “steklenični vrat“ je bil zaradi naklona skoraj devetdeset stopinj brez snega, skale pa pokrite z ledom, tako da je bil vzpon, če odštejemo preteče serake nad njim, relativno nezahteven. Stanje v “traverzi” ali prečnici je bilo popolnoma drugačno. V klože naložen sneg je povzročal precej težav, saj se je usipal pri vsakem premiku, cepin je bilo nemogoče dobro zasaditi v trdo podlago, vrvi so bile nesigurne, v zadnjem popolnoma ledenem in zelo strmem delu, ko prečnica izstopi na vršni greben, pa je žal življenje izgubil Japonski alpinist zaradi zdrsa, vrvi ga namreč niso zadržale. Ko smo za seboj pustili še zadnjo tehnično prepreko se je zdanilo, oranžna svetloba je dajala upanje na dobro vreme. Jutranje meglice so se podile čez sveže zasnežen greben, ki vodi neposredno do vrha in nihče od nas si najbrž še ni upal reči: “skoraj sem na vrhu“, bilo je namreč preveč neverjetno, predolgo smo upali in upanje tudi skoraj izgubili. Vodni led je kmalu postal zasnežen, nevarnost zdrsa je minila, vendar toliko svežega snega nad osem tisoč metri ni mačji kašelj. Povečali smo dovajanje kisika na tri litre na minuto in napol prazne jeklenke, ki smo jih začeli uporabljati pod stekleničnim vratom so hitro postale še lalžje. Petnajst utrujenih in neprespanih vendar neomajnih srečnežev se je na vsakih pet metrov menjalo na prvi poziji v vrsti in vsake toliko sem bil na nezavidljivem položaju tudi sam. Omotica mi je vsakič zameglila um, tudi ves kisik, ki sem ga imel na voljo, ni bil dovolj da ne bi občutil hipoksije, nekje je namreč meja, preko katere ne gre. Štiri ure nadčloveškega napora na vršnem grebenu je bilo za vse nas, ki smo se kljub neugodnim snežnim razmeram in pretečemu poslabšanju vremena, naenkrat za vedno poplačano.
Ob osmi uri zjutraj smo v lepem vremenu, brezvetrju, s praznimi jeklenkami naredili zadnji korak proti vrhu. Temperature po napovedih so bile krepko pod -20 stopinjami, vendar sonce se nam je smejalo, srečno skupaj z nami. Lahko smo sneli rokavice, nam se je zdelo toplo, če že ne v roke, pa pri srcu in v mislih. Stali smo na “najtežji“ gori na svetu, le dvesto metrov nižji od najvišjega Everesta, vrh sem skoraj dojel na njem samem, počutil sem se drugače kot na Everestu, kjer je bilo strašansko mraz. Gora je naenkrat postala prijazna z nami, kot za nagrado, kot za opravičilo, saj je bilo težkih trenutkov dovolj. Vendar kdor se hvali z vrhovi, je pozabil vse tiste vrhove, ki jih ni dosegel in vse tiste ljudi, ki so ob tem umrli. Zato je bilo žalostno sneti kape za tiste, ki takrat niso bili z nami, pa si to ne morejo več niti želeti. Njihova imena smo kasneje napisali na aluminjaste krožnike in njih pustili na spominskih skalah ob bazi.
Bili smo šele na pol poti, treba se je bilo vrniti. Dva dni spuščanja po vrveh, prespali smo v drugem taboru, mi je izpilo zadnje atome moči, nekaj kilometrov nad bazo pa so nas pričakali kuhar in njegovi pomagači iz baznega tabora, okrasili so nas s pisanimi zastavicami in plastičnim cvetjem, kakšna drobna solzica sreče pa se je pridružila ostalim, ki tečejo v drobnih potočkih po ledeniku proti domu, ki ga nisem videl že zelo dolgo.
Časovni potek pristopa in vzpona na K2
18.6.2018 Scardu
19.6.2018 Ascole
20.62018 Yhula
21.6.2018 Barduel
21.6.2018 Payu
23.6.2018 Lilipot
23.6.2018 Kuputse
25.6.2018 Goro 1
25.6.2018 Goro “
26.6.2018 Concordia
28.6.2018 BC
3.7.2018 ABC
3.7.2018 C1
3.7.2018 BC
8.7.2018 C2
9.7.2018 C3
9.7.2018 BC
16.7.2018 C1
17.7.2018 C2
18.7.2018 C3
20.7.2018 C4
21.7.2018 K2 (ob 8h)
21.7.2018 C2
22.7.2018 BC
Tudi soplezalec Jake Meyer je opisal svojo dogodivščino na svojem blogu - https://www.inspirationaldevelopment.com/k2-2018/
Na spodnji povezavi si lahko preberete tudi članek o mojem podvigu:
https://onaplus.delo.si/strah-
Četrti največji otok na svetu ob boku južne Afrike se iz Indijskega oceana spogleduje s politično nemirnim Mozambikom, kjer se kitovci in mante približajo najlepšim peščenim plažam na razdaljo ribiškega čolna. Iz Pariza nas je kolonialni Air France pripeljal direktno v Antananarivu ali po Malagaško v mesto tisočih vojakov. Enostavno in prijazno letališče, vsaj na videz ne prestraši s skupinami policistov in vojakov , kar nas je ponavadi presenetilo ob vstopih v druge države tretjega sveta, tudi papirologija na letališču ni v korelaciji z nenaprednostjo države, kar je v navadi. Mesto se postavlja s slabimi dvemi miljoni prebivalcev, država pa z dobrimi dvajsetimi, nekaj miljonov gor ali dol, ki večinoma gledajo prag revščine od spodaj navzgor, kakor tudi del mesta na hribu, ki je namenjen ambasadorjem , politikom in boljšim hotelom. Odplake, mestoma v odprtih kanalizacijskih kanalih, hranijo potepuške pse in reveže, sirena reševalnega vozila pa vzbuja upanje na lepše čase, ko si bo morda kakšen procent več ljudi lahko privoščilo zdravstveno oskrbo. Evropejcu nepredstavljivo slabe ceste so nas vodile do vzhodne obale čez gorati, savanasti otok, občasno posejan z majhnimi vasicami, kjer še niso slišali za elektriko, stranišča, poln krožnik in osnovno šolo. Obale okoli Morondave sončijo redke belce na belem vročem pesku, sanjski sončni vzhodi in zahodi pa spremljajo ribiče v arhaičnih lesenih čolnih na vsakodnevni lov v tople vode Indijskega oceana. Pogledi na lesene s travo krite kolibe temnopoltih prebivalcev, ki niso več kot arabci, ki naj bi prvi poselili otok, ampak bolj afriški, so najbrž enaki kot tisti, ki so jih doživeli beli zatiralci, ki so v imenu križa prinesli kugo, gripo in pravo revščino na otok. Uspelo jim je pokristjaniti le tretjino ljudi, ki tako večinoma še vedno verjamejo v prvotne sile, ki vrtijo ta ubogi planet. Od sanjskih, neskončno dolgih plaž nas je Air Madagaskar, ki sicer še nima dovoljenja za pristanek v Evropi, popeljal na vzhodno stran, kjer je podnebje pravo nasprotje zahodnega: mokro, mnogo bolj sveže, večinoma oblačno in spodbuja k rasti deževni gost, ki gosti več kot tisoč različnih rastlinskih vrst, ki zaradi nenavadnega izoliranega poteka evolucije na delu zemlje, ki se je že pred 160 M let odcepil od matere Afrike, rastejo večinomo le tu. Tudi živali je doletela podobna razvojna osama in bilo je kot na drugem planetu, ko smo se sprehajali skozi gosto poraščen pragozd in si s klobukov otirali mreže velikanskih pajkov. Kriki lemurjev, ki naj bi bili predniki primatov, so odmevali skozi krošnje nekaj sto let starih dreves in palm, prišli so blizu, čisto blizu, kot bi hoteli reči naj nas končno sreča pamet, tudi kosmata žlahta in ima svoj dom, pustimo jim ga, vsaj še malo, vsaj do naslednjega trka velikega meteorja, ki bo ponovno zresetiral tok evolucije in morda bo potem najvišja vrsta nekoliko drugače pazila na svoj edini dom. Od daleč , s terase hotela, kjer pivo stane toliko, kot povprečna mesečna plača umazanega in trenutno s kugo ogroženega domačina, zgleda glavno mesto pisano, sončno, nepozabno, obdano z riževimi polji in okrašeno z modrimi akacijami, ki so tu podobne velikim evropskim hrastom. Sprehodil sem se po ulicah spodnejga mesta in po odročnih vaseh polovično pismene države in ne morem se izogniti posredni in tihi odgovornosti, ki bi jo morali čutiti prav vsi, ki iz mehkih naslonjačev ob programih Angleških in Ameriških “poljudno znanstvenih” kanalov, opazujemo svet, ki mu poiskušamo pomagati in ga razvijati z smetmi našega razvoja, ki so le nastlale prvobiten svet. Redki misijonarji, le za boljši občutek Vatikana in nekoliko bolj čisto vest velikega križa, poiskušajo nahraniti manjši delež ljudi in jim postreči s stranskimi produkti pogoltne farmcije. Modre uniforme sicer vedno nasmejanih malagaški otrok, potomcev koloniziranih prijaznih staršev, pa žal spominjajo na modra oblačila njihovih prednikov sužnjev, ki so prepotihoma rožljali z verigami evropskih gospodarjev.
Za trenutek ustavim globoko izčrpano dihanje, saj je nepretrgan ritem in njegovo bobnenje v ušesih po dolgih štirih neprespanih nočeh in neznansko napornih dneh, oglušujoče, skoraj zadušljivo. Poiskušam se spomniti svoje telefonske številke in šteti od tisoč nazaj, pa ne gre. Možgani so otopeli, kot zastrupljeni živijo od tesno odmerjenega kisika, stisnjenega v štirikilogramski na pol prazni jeklenki, ki jo nosim na bolečih ramah. Drobni zamrznjeni delci plešejo med mano in skoraj grozeče veliko luno, ki mi je danes nekaj kilometrov bliže kot ponavadi. Hladna svetloba čelne svetilke se ujame med bele cvetove, ki so zrasli na trepalnicah v nekaj sekundah, odkar sem od kože odlepil smučarska očala. Telo je brez rok in brez nog in ko ponovno globoko udihnem v konicah prstov močno zaboli, še sem živ, se zavem, čeprav v okolju ki le redkim dovoli živeti. Zapičim cepin in se odločim podhladiti prste, ko slečem prevelike rokavice in s kamero poiskušam loviti prvo svetlobo z vzhoda, jo obrnem proti sebi in zabeležim trenutek, ki se najbrž ne bo nikoli več ponovil. Ura je pol petih zjutraj po kitajskem času, 16. maj 2017, kot osemnajsti Slovenec, deseti še živeči, stojim na najvišjem vrhu sveta in sem preveč utrujen, da bi dojel, kaj mi je dano. V zloženo skalno piramidico zataknem sliko družine, ki je dolgih sedem tednov bledela v žepu višinske obleke in v žep potisnem droben kamenček, ki sem ga obljubil Rebeki in Karin.
Drugega aprila sem se v kratkih rokavih in po nujnih birokratskih zapletih zaradi pretežke prtljage na Beneškem letališču za dva meseca poslovil od žene Melite in obeh hčerk. Težko se je posloviti od nečesa, kar imaš rad, za kar skrbiš in živiš, vendar ponavadi v življenju ne gre drugače, vedno pa me spremlja topla in že skoraj domača misel na ponovno snidenje, ki bo, vsaj upam, vsaj tako lepo, kot je slovo težko. Včasih se zdi, kot da se vse življenje vračamo domov, kar je najlepše, vendar je za to potrebno tudi oditi.
Let preko Istambula in Delhija do Kathmanduja je bil miren z mislimi raztrganimi med slovesom od družine in pričakovanim snidenjem z ljudmi, ki jih nisem še nikoli srečal in mi bodo med drugim krojili razpoloženje v naslednjih tednih. Kulturni šok ob prvem pogledu na Kathmandu je nepopisen. Talilni lonec kultur, ver, nacij, bolezni in pocestne umazanije pri trideseti stopinjah kipi od vibracij in brezčasnosti. Skozi okno napol uničenega in premalo napumpanega kombija, ki ga je na letališče poslala družba Makalu Adventures, sem vdihaval gost prah, ki se je dvigal povsod nad mestom, pomešan z vonjem živo rdečih cvetlic zvezanih v ogrlico, v katero me je že na letališču ovil brezzobi in očitno neprespan šofer. Orientalska prijaznost me je pričakala v majhnem hotelčku v starem Kathmanduju, ki ga kličejo Thamal. Preveliko število postreščkov, ki se po cele dneve grebejo za napitnine je tu običajno. Razdalje med revnimi po svoji želji in zaradi verskih prepričanj, ali revnimi zaradi sistema in na drugi strani bogatimi lastniki, politiki, uradniki, preprodajalci drog…so nepremostljive že tisoč let in bodo najbrž še toliko, evropska oziroma “naprednejša” miselnost pa je v celoti utopija. Odklonil sem povsod prisoten “welcome drink”, saj se nisem želel že prvi dan zastrupiti z bakterijsko eksotiko, kar pa gostitiljev ne užali več, saj so se navadili mehkužnežev iz drugega sveta. Kmalu sem se srečal z vodjem odprave, 170 cm visokim, 65 kilogramov težkim “iron manom”, ki pri svojih sedeinštiridesetih letih pridno brusi sekalce, ko jih stiska med nečloveškimi treningi, ki jih izvaja v Dubaju, čeprav je tipičen Anglež, ki se je enostavno naveličal slabega vremena. Kmalu sta prepotena prišla tudi Martin in Mark, šele proti večeru pa tudi Tony, torej celotna ekipa, vsi s podobnimi izkušnjami iz transporta do Nepala in eno samo željo: “ gremo na Everest”. Za cimra mi šef določil Martina, visokega Američana, najmlajšega v ekipi, ki mu majice enostavno niso bile dovolj velike in mu je pričeska izdajala vojaško preteklost. Revežu tudi postelja ni bila dovolj velika, kar pa očitno ni bila edina motnja, saj je svoj besednjak pridno polnil s ponavljajočim “fuck” ozirmo z vsemi možnimi sintaksičnimi izvedenkami na temo. Dodeljena sta si bila tudi Mark in Tony. Prvi je izkušen pustolovec, ki je do dneva novo izbrane pustolovščine že večkrat tekel čez Aljasko, prečil Grenlandijo in peš tudi Saharo, zelo urejen, pretirano shujšan in vsaj na prvi pogled zelo razumen in odgovoren Britanec. Drugi je lastnik pogrebnega zavoda, nekoliko manj napumpan oseminštiridesetletnik, sicer že z višinskimi izkušnjami s Himaljskih vrhov, zelo bogat, prijeten vendar s slabimi higienskimi navadami saj se po njegovem na takih odpravah nima smisla preoblačiti in tuširati, saj te konec koncev nihče ne gleda, kar se mi je zdela povsem razumna poklicna deformacija.
Po dveh dnevih prilagajanja na novo okolje, kulinaričnih ekskurzijah po prestolnici in nakupih, po najbolje založenih trgovinah, kar sem jih izkusil, smo se odpravili na aklimatizacijo v Nepalski del Himalaje, v vasico Manag, ki je izhodišče za ture po Anapurnah. Milo rečeno je bilo potovanje epsko in ga nihče izmed ekipe ni pričakoval. Dva cela dneva, več kot oseminštirideset ur, smo trpeli v terencih indijske izdelave, brez zaznavnega vzmetenja, ventilacije in z neštetimi okvarami, da smo premagali makadamskih 120 kilometrov. Ceste so prekinjene z zemeljskimi plazovi, podrtimi drevesi, poginulimi kozami in Jaki, več desetmetrskimi slapovi, ki so edini oprali naša prevozna sredstva in namočili kupe opreme na odprtih prtljažnikih, ki so jih dodatno polnili izgubljeni popotni domačini, ki so kar med vožnjo skočili na avtomobil in izkoristili Nepalski Go Opti. Ožuljene zadnjice in boleče hrbtenice, pobruhani sedeži in polna pljuča tetanusnega cestnega prahu so bili negativna malenkost v primerjavi z doživetjem, nepozabnimi pogledi na prve osemtisočake, v kameno dobo ujete domačine in prvinsko hrano, skuhano na tisoč let starih ognjiščih. Manang nas je gostil deset nepozabnih spomladanskih dni. Vsak dan smo se povzpeli nekoliko više, nazadnje do slabih šest tisoč metrov, pod Pizang, nasproti Anapurne II, nad široko dolino, ki je del narodnega parka Anapurna in kjer so mi ukradli nove drage treking hlače. Spoznali smo osnove Budizma, preboleli prve črevesne infekte, poslušali neverjetne zgodbe domačinov, ki jih najbrž pripovedujejo že stoletje, kdo bi jim zameril, saj so dolgih osem zimskih mesecev zaradi zasnežene neprevozne ceste odrezani od sveta in gotovo najbolj osamleni ljudje na planetu. Družbo jim, razen v kratki poletni alinistični sezoni, delajo domače živali, ki neredko prezimujejo v istih prostorih, kot njihovi lastniki. Nihče se ni veselil vožnje nazaj v Kathmandu na kateri smo, mimogrede, izgubili tudi zadnje desno kolo in potem deset ur čakali na “novo” vozilo.
Po dveh dneh počitka smo se iz Kathmanduja podali v Lhaso, čez Himalajo in prvič, čeprav od daleč, zagledali Everest, v soncu, okrašen z nekaj kopastimi oblaki in značilno vetrno kapo, saj v Aprilu čezenj še vedno divjajo močni zračni tokovi, ki onemogočajo pristop. Potniki so sneli slušalke, pogovori so zamrli, letalo se je nagnilo na desno, saj so se vsi natepli na stran letala, ki gleda proti Boginji matre zemlje “Chamolongmi”. Pokrajina pod nami se je hitro spremenila iz zelene in relativno dobro poseljene v pusto, samo z redko travo poraščeno, presekano s hitrimi rekami in neobljudeno. Pristali bomo namreč v Tibetu, na strehi sveta.
Dvomiljonska prestolnica Lhasa nas ni presenetila z višinsko boleznijo, kot večino turistov, saj smo bili že dobro aklimatizirani, pač pa s čistočo, vojaško urejenostjo, odličnimi širokimi in gladkimi cestami, stalnimi videonadzori ter prekrasno nočno podobo starega mesta. Dve noči in tri dni smo imeli na voljo, kar je bilo povsem dovolj za ogled Potale, palače sicer izgnanega Dhalay Lame, za poiskušanje lokalne hrane, ki nas je začuda pustila brez brebavnih motenj vendar z ožgano ustno sluznico, za pregled tisočih trgovin z originalnimi kitajskimi ponaredki najdražjih svetovnih znamk in za uživanje v stari Lhasi, napolnjeni z misteričnimi vonjavami molitvenih kadil in mrmrajočimi zvoki tisoče let starih molitev.
Čakala nas je dolga pot do baznega tabora, dobro asfaltirana cesta, sicer svetovno znana Cesta svobode, ki povezuje Lhaso in Kathmandu, prvič zasnovana že v času svilenih cest, ko je bil ta del sveta ključnega pomena za trgovino med najbolj razvitimi deli sveta: Kitajsko na eni strani, ter Indijo in Bližnjim vzhodom na drugi strani, ko so bili najdražji konji na svetu doma v zahodnem Tibetu in najdražje kamele iz Gobija, ki so lahko hodile trideset dni brez vode in hrane čez nepredstavljive prepreke Himalaje in Karakoruma in ko je bila svila plačilna valuta in svet še ni bil tako pokvarjen kot danes, ko vojne in usode narodov krojijo imaginarne visoke številke na bančnih terminalih Amerike in Švice. Ko sem gledal popolnoma novo železnico, ki spremlja omenjeno cesto in doseže prelaze preko pet tisoč metrov nad morjem, v katero je bilo vloženo nekaj deset milijard ameriških dolarjev, sicer kitajskih, sem imel občutek, da je bilo zadnjih petdeset let, le kratko, žalostno komunistično obdobje, v nekaj tisoč let stari kitajski zgodovini, ki nas uči, da bo Kitajska ponovno vstala in si povrnila svoj nekdanji bleščeč sloves prve in najbolj razvite.
Na poti smo prespali v Shigatseju, drugem največjem mestu Tibeta in kasneje še v precej manjšem in bolj zapuščenem Tingriju. Po štirih dneh smo prispeli v bazni tabor, sam nekoliko za skupino, saj sem se moral iz najvišjega 5200 m visokega prelaza, vrniti v Tingri, kjer je bolnišnica za višinsko bolezen. Preživeli smo namreč prometno nesrečo, dobrih pet tisoč metrov nad morjem. Šofer je omedlel zaradi pomanjkanja kisika in zapeljal s ceste, k sreči v pravo smer. Sam sem se ponudil, da ga pospremim nazaj v bolnišnično oskrbo in zato prispel v bazni tabor dvanajst ur kasnej, ampak v zameno za vožnjo z vojaškim avtomobilom in s spoštovanjem vojaškega osebja, ki me je iz ljubega brezdelja, z veseljem in v, z lučkami osvetljenem urgentnem marcedezu, peljalo naprej v bazni tabor.
Zvoki zadrg na šotorih in spalnih vrečah, pokašljevanje zaradi suhega zraka, vonj po prvi kavi in sonce, ki je kar naenkrat ogrelo notranjost šotora: “To je to”. Vsakemu v ekipi je prvo jutro v bazi blagodejno pozdravilo nočne domotožne misli in pa: “ Oh my God, fuck me, Thomas, wake up Thomas…”, besede mojega cimra Martina, ko se je z napol priprtimi očmi prvič obrnil proti čudovito osvetljeni steni našega cilja. Prva Pudža, ali molitev s Šerpami, nas je presenetila s svojo mirnostjo in skrivnostnostjo že takoj po prvem zajtrku. Blagoslovili so našo opremo, brez tega se Šerpe odpovejo sodelovanju. V mrzel veter smo ob molitvi Lhame, ki je bil samo zaradi dogodka pripeljan iz Lhase, vrgli riževa zrna in se le korak stran od Nirvane za trenutek preselili na vrh, kjer živijo demoni in ki so poslušali našo prošnjo, naj nas spustijo blizu.
Že prvi dan smo pričeli z lažjimi aklimatizacijami po sosednji šesttisočakih, kamnitih suhih brezpotjih, mestoma ledenih, spremljale so nas fazanom podobne neboječe ptice in gorske koze, podobne našim muflonom. Skoraj z vsake točke smo lahko videli Everest, največkrat jasen, pomalem oblačen, v jutranji ali večerni svetlobi, malo bolj ali malo manj zasnežen in gradili odnos do najvišjega, najmočnejšo željo, ki jo prenese raziskovalni duh posameznika, priti kmalu na vrh. V pričakovanju in v enotnih željah ekipe, v zasebnih ali skupinskih šotorih, brez telefonov, internetnih povezav, radia, domače hrane, domačih ljudi, vsakodnevnih domačih problemov, naglice, nestrpnosti so minevali dnevi in prišel je dan, ko smo se prvič odpravili v smeri Everesta, proti tako imenovanemu ABC ali višinskemu baznemu taboru, preko vmesnega ali “jak shit” tabora, kjer smo na srečo prespali le enkrat. Hodili smo le z osebno opremo, vse ostalo so nosili jaki, majhne dolgodlake in neznansko vzdržljive kravice. Karavana tristopetdesetih živali in nekaj deset alpinistov, sherp, nosačev, kuharjev, vodičev, spremljevalcev, snemalcev… se je dva dni pomikala preko ledenika polnega ledenih ošiljenih vrškov, skritih razpok, potokov. Prekrasni pogledi na sosednje vrhove, ledeniška jezera so bili dodatno popestreni z izredno hitro spreminjajočim vremenom, ki se je iz sneženja v desetih minutah lahko spremenilo v topel sončen dan in nazaj.
ABC je na spoštljivih 6400 m.n.m. marsikomu povzročil prve znake višinske bolezni. Dihanje, podobno dihanju osemdesetletnika na intenzivni enoti, bruhanje, driskanje, glavoboli, malodušje, izguba apetita, ozebline, bolečine…nevzdržljive obrnejo nazaj, nekoliko niže. Tu ni več radovednežev, ki občasno preplavijo bazni tabor in fotografirajo alpiniste kot deveto čudo, sem se ne da priti brez dobre predhodne aklimatizacije in trdne volje, tu je svet, ki smo ga čakali in ki je po malem strašil vsakega od nas in porajal najbolj pogosto vprašanje: sem sposoben ali ne…
Tabor je relativno dobro opremljen, podobno kot bazni. Pričakali so nas postavljeni šotori, tudi tu je imel vsak svojega, kar se morda opazovalcu zdi nepomembno, vendar nekaj zasebnosti in kanček udobja tam gori zelo prav pride. Skupinski šotor je bil velik, prav tako kuhinjski. Pogrešali smo nepalskega kuharja iz baze, sicer upokojenega meniha, ki nas je vedno presenečal z novimi indijskimi in nepalskimi okusi. Vsako jutro je bila okolica na novo pobeljena, vendar je vztrajen veter do enajste tabor že lepo pomedel.
Po nekaj dneh je sledil vzpon na North Col ali Camp I. Doživetje, ki smo ga tako dolgo čakali, prvič nad sedem tisoč, prvič v višinskih oblačilih, prvič tako blizu temni piramidi, ki se skoraj dotika devetih kilometrov, ki domačinom predstavlja lestev v nebo ali Kaf, pojem, ki je skupen številnim religijam na planetu. Spremljalo nas je čudovito vreme. Cilj sem dosegel izredno hitro, prvi med kolegi. Po štirih urah in pol vzpenjanja po zahrbtnem ledeniku sem udihnil najredkejši zrak do takrat in si prislužil spoštovanje obeh glavnih šerp, ki so me od tega dne gledale precej drugače in si zaslužil naziv ”super fit doc”. Naklonjenost šerp je v tem okolju velikega pomena, kar se je izkazalo kasneje, ko je prvi izmed njih po imenu Prba, trinajstič dosegel vrh skupaj z mano in mi nudil psihološko oporo s svojo prisonostjo in izkušnjami.
Naslednji trije tedni so bili namenjeni tako imenovanim rotacijam. Po vsakem vzponu, ki je bil nekoliko višji in daljši, spali smo vedno više, smo se spustili nazaj do baznega tabora. Skupno smo prehodili preko sto kilometrov, katerih najnižja točka je višja od Mont Blanca. Do zadnjega vzpona smo nabrali dobrih 20 višinskih kilometrov in si krvno sliko izboljšali na neverjetnih 175 do 180 hemoglobinskih enot ter telesa potisnili do skrajnih meja vzdržljivosti. Kljub vsemu v ožji skupini nismo imeli zapletov v smislu višinske bolezni in nismo bili prisiljeni v prezgodnje jemanje Diamoxa ali Dexamethasona. Vse je kazalo na to, da smo izredno močna in homogena skupina.
Dvanajstega maja so precej različne vremenske napovedi, ki so bile sicer last dveh bogatih expedicijskih družb, ruske Seven summits in švicarske Garry Kogel, napovedovale prvo vremensko okno šestnejstega maja. Po našem urniku je bil to prvi dan namenjen končnemu vzpenjanju proti vrhu, v rezervi pa smo jih imeli še štirinajst, v kolikor bi bilo vreme preveč muhasto. Bili smo v ABC, ko je Martin prisopihal do mojega šotora: “ Tomas, boss is calling us…”. Odločitev je padla, gremo na vrh. Navdušenja ni bilo mogoče skriti. Že tisočkrat pregledana oprema, jeklenke, regulatorji, hrana, rezervne baterije, luči, kamere, telefoni, termosteklenice,cepini,dereze…vse je po šotorih žvenketalo tako znano melodijo dogajanja, pričakovanja, napetosti, gremo, gremo, gremo…
Prvi dan do North Cola. Zaradi teže opreme sem se vzpenjal najpočasneje, poleg tega sem se hranil za konec, ker bo menda hudo, tam gor nad 8300 m, kamor sem šel do takrat samo v mislih. Camp I sem dosegel okoli šestih popoldan in pričel s standardnimi postopki ohranjanja življenja: taljenje snega, kuhanje juhe, prehranjevanje brez posebnega navdušenja, izločanje urina v merilno flaško in tudi na ta velko potrebo je nuja, kar se sliši enostavno, pa ni. Noč na North Colu sem še zadnjič snel čevlje, da sem nadihal noge, perila pa tako ali tako nima smisla menjati.
Čudovito mrzlo jutro je pregnalo neprespano noč, svetloba in sončni žarki vedno zbudijo ponovno upanje in voljo po srkanju redkega kisika, ki ponoči marsikomu zamre. Tako je zaspal tudi naš prijatej Frank, Avstralec, ki je kljub veličastnosti svoje dežele in veličini koralnega grebena iskal pustolovščino, kot vodič, na tej mrzli gori. Naj ostane tu, smo se odločili, tudi njegovo karmo bomo ponesli proti vrhu. Ob devetih dopoldne smo se začeli vzpenjati proti dvojki, cilju drugega dne na višini 7900 metrov. Odločil sem se, da dodoatnega kisika še ne začnem trošiti, jeklenko pa sem kljub temu odnesel više, čeprav sta me tam čakali še dve, tiste, ki so ju dostavili šerpe deset dni nazaj. Skoraj deset ur sem si vzel za dobrih osemsto višinskih metrov in odkrito rečeno z vso težo na hrbtu ni bilo lahko. Fiksne vrvi so mi precej olajšale delo, varen pa sem bil tudi pred močnimi sunki vetra, ki so me na trenutke hoteli odlepiti od ledene podlage.
Dvojka pomeni dvakratne težave enke, vsaj tako me je prešinilo, ko sem se tlačil v šotor, ki se je komaj držal neravne in popolnoma neprimerne podlage. Večerni pogledi proti Cho Oju, osetisočtristo metrov visokemu sosedu in vse bližjemu vrhu so bili božanski, ogreli so dušo, kar nam je prišlo prav, saj je bilo vodo precej teže natopiti kot niže dol. Čakala nas je predolga noč, drgetanje šotora, bolečine po celem telesu ki ne počiva na ostrih skalah, težki pogovori, ko vsako besedo prekinja težak vzdihljaj. Začel sem z jemanjem preventivne doze Dexamethasona, zdaj ali nikoli, jutri zvečer gremo na vrh.
Jutro petnajstega maja je bilo rahlo oblačno, iz smetanaste odeje so bodli le osemtisočaki, nad nami pa jasnina, skoraj črne barve in lahko bi se reklo, da sem videl zvezde pri dnevni svetlobi. Čaka nas cona smrti, svet nad osemtisoč metrov, pripravil sem si regulator kisika in jeklenko. Zavedal sem se, da moram nalogo opraviti čim hitreje, brez obotavljanja in z vnaprej pripravljenim planom, tudi tistim rezervnim, če ne bo šlo vse dobro, kajti racionalnega odločaja na tej višini ni nihče sposoben. Pobočje proti taboru tri je nagnjeno približno petdeset stopinj, pretežno skalnato in mestoma ledeno. Snega je z višino na severni strani vedno manj, saj orkanskim vetrovom ne kljubuje prav nič. Štiristo višinskih metrov do trojke mi je pobralo precej moči, predvsem zato, ker se je veter skoraj popolnoma umiril, znotraj lunarne obleke pa tako postane precej vroče. Dopustil sem si dva litra kisika na minuto, pri čemer jeklenka zadostuje za osem ur hoje. Misli so postajale vse bolj tope, čustvenih izlivov, ki bi bili ob ponujenih pogledih v dolini normalni, pa je vedno manj, možgani pričnejo počasi umirati.
Ob dveh popoldne sem skupaj s šefom dosegel trojko na 8300 metrih, drugi so daleč zadaj. Mali jekleni mož je pokazal svojo resnično moč, bilo mi je jasno kaj so izkušnje, izbira trenutka in preudarnost. Šef je pač šef, z razlogom. Zaukazal je počitek do devete ure ure zvečer, potem pa nočni vzpon na vrh. Dve uri za nama sta prispela tudi Martin in Mark. Prvi je bil vidno utrujen, prav nič vojaški, z zajčjo frekvenco dihanja je hlastal za zrakom, v vmesnih premorih pa mi je s posameznimi besedami dopovedoval, da potrebuje dodatno jeklenko kisika. Mark pa kot ponavadi miren, se je z britanskim, nekoliko zariplim “ hello”, sesedel pred šotor in z zmrznjenim nasmeškom dal vedeti, da bo vse vredu.
Šotoru se je počasi približal Prba, nič več tako šerpasto poskočen in dominantno nezadihan kot ponavadi, ter mi sporočil šokantno novico, da je “ boss” prejel žalosten ukaz iz Angleške pisarne, da vremensko okno ne bo zdržalo do sredine naslednjega dne in da se zaradi napovedanih orkanskih vetrov moramo vrniti v dolino. Neslabo šalo je pokvaril precej resen, skoraj solzen pogled človeka, ki najbrž v življenju še ni jokal. Bili smo iz sebe in zadržali že tako preredek vdih nebeškega zraka. Sicer še danes ne vem, kako sem si uspel drzniti ugovarjati šefu in enostavno zahropel, da grem na vrh, ostali pa kot želijo. Kot ponavadi, ko imam velik problem, sem se tudi tokrat obrnil na ženo Melito, ki je sicer ves čas vzpona, za domačim računalnikom, skrbno beležila naše premike, ki jih omogoča sodobna tehnologija in pa vreme, muhasto spremenljivko, ki vedno kroji usodo ljudi na tej gori. V trenutku je razumela našo stisko in kljub časovni neskladnosti poklicala ameriškega specialista za vremenske napovedi na področju Everesta, ki je po božji milosti, seveda proti mastnemu plačilu, podal vremensko napoved, ki je napovedovala prihod vetrov približno osem ur kasneje, kot angleška napoved. Novico in posledično trdno odločitev, da se bom ne glede na pravne ali kakršne druge posledice, podal na vrh, sem sporočil šefu, za katerega sem tiho vedel da spoštuje mojo voljo in mi tudi zaupa. Ugasnil sem radio in prerezal popkovnico: “ sedaj sem sam”. Počasne misli so se mi počasi uredile, robotsko vedenje, ki smo ga sedem tednov v mislih vadili, vsak posebej, je dobilo svoj pravi pomen. Sprožil se je protokol pakiranja, taljenja snega, pregledovanja kisikovih regulatorjev, težkanje jeklenk, hidracija, uriniranje, postavljanja sončnih celic in zadnje polnenje baterij za kamero in telefon, goltanje tablet in končno, še enkrat preverim sliko družine, ki se je tedne mečkala v najbolj varnem žepku višinske obleke, pustil jo bom na vrhu. Posnel sem še zadnji film in se z njim poslovil od družine. Le rahel vetrič z zahoda, ki je prinašal vonj po domu, je nežno tresel naše zadnje zavetje. Zahajaoče sonce sem čutil na ozkih pasovih obraza, ki ni bilo pokrito z očali ali kisikovo masko. Tudi Martin in Mark sta se odločila, da se mi bosta, kljub ugovarjanju šefa, pridružila. Ob devetih zvečer sta kolega, ki sta začutila mojo obsedenost in odločnost, zaupanje Melitini informaciji o vremenu in karmo, ki nas je povezovala, da sem pripravljen. Govorili nismo veliko, nakar se je ekstremno molčeči Mark odločil: “ Let´s see where demons live…” Kmalu smo, že v trdi temi, prišli do prve stopnje, desetmetrske, precej navpične stene, čez katero je bila napeljana fiksna vrv. Regulator kisika sem odprl do konca. Delo rok in napenjanje celega telesa pobere precej več kisika ko le hoja na klanec. Kolega sta ostala nekoliko zadaj. Sledil sem ozkemu grebenu, ki je v močnem luninem siju zgledal kot ozka potka, vse ostalo je bila črna tema. Ugasnil sem čelno svetilko, morda bi pa šlo tudi brez. Oči so se mi nekaj trenutkov odvajale od bleščečega, ozkega žarka, ki mi je kazal položaj fiksnih vrvi. Nad menoj se je odprl peskovnik najbol žarečih zvezd, jasno vidna galaksija, kot bi resnično hodil proti nebu. Zadržal sem dih in spoznal, kaj je tišina. Ne spominjam se več vsakega koraka in pogleda, najbrž hipoksija izbriše nekaj podatkov, vendar druge stopnje ali tako imenovane kitajske lojtre ni mogoče pozabiti. Čez tri zaporedne, skalne, poledenele in precej strme odseke se prepleta šop otrdelih vrvi, skoraj vseh odprav do sedaj, ki jih veter, ki sicer edini opravlja čistilno nalogo po gori, najbrž ne more potrgati in odpihniti po prostranstvih Himalaje. Zatikanje derez in nahrbtnika ter boleči otrpli prsti, marsikoga, na višini 8650 m, pripravijo do živčnega zloma in obrnejo nazaj. Tu se je skoraj pred stotimi leti, zlomil tudi eden največjih, na katerega spominja spominska plošča na vstopu v bazni tabor, gospod Mallory, za katerega se še danes točno ne ve ali je bil prvi, ki se je dotaknil božjih stopal. Njegovo truplo, zbrušeno od vetrov, skupaj z ostanki neprimerljivo enostavnejše opreme, kot jo imamo danes, leži nekaj deset metrov niže. Očitno se je na poti nazaj hotel izogniti problematiki druge stopnje, pa se mu ni izšlo. Družbo mu delajo tisti, ki ga vse od tedaj poiskušajo posnemati, sledijo njegovim stopinjam po severnem grebenu Everesta, ki je nekoliko manj priljubljen, tehnično težji, predvsem pa dalj časa izpostavlja alpinista višini nad 8000 m, kot Nepalska stran in jo upravičeno imenujemo cona Smrti. Odsevniki na oblekah umrlih na grebenu ali tik pod njim, pristopniku kar nekajkrat vrnejo prestrašeno svetlobo svetilk in opomnijo, da nič ni večno, le želja, priti na vrh. Več kot tristo okamenelo zamrznjenih alpinistov, si tu, najviše na planetu šepeta nam znane zgodbe o neustavljivi in premočni želji, ki zamegli um. Po nekaj urah sem spraznil prvo jekleno, jo najbrž za večno pustil pod skalo na grebenu in odprl sveže štiri litre na minuto. Tretja stopnja je v primerjavi s prvima dvema lažja vendar ne pusti brez spomina. Približeval sem se cilju, nekaj čez štiri zjutraj po kitajskem času, še vedno je bila tema, bil sem močnejši, kot sem si drznil upati večer pred najvišjim jutrom v življenju. Ozrl sem se nazaj in v daljavi na grebenu uzrl čelni svetilki Marka in šefa, ki se nam je kljub vsemu pridružil in tvegal izgubo pogodbe z matično firmo, saj je ignoriral ukaz iz pisarne. Daleč v daljavi, mnogo niže, pa še lučka sopihajočega Martina, po utrujenem občutku oddaljena stoletje. Začuda sem bil skoraj brez čustev, možgani tu gor niso sposobni procesirati tako zahtevnih funkcij, le dejstva, da mi je uspelo, po dolgih sedmih tednih osame, neprespanih noči, s Curryem prepojene hrane, solznih spominov na dom in tople noge, brez blagodejnega tuširanja in stranišča na katerem lahko sediš, brez mehke žimnice, topline ženinega telesa, brez njenih smešnih pripomb, brez objemov hčerk. Snel sem masko in zadnje metre poiskusil brez pomoči, saj jo šlo, le misli so postale še bolj neponovljivo posebne, z rokami bi jih lahko lovil okoli glave, kot da sam nisem več tisto kar sem, morda pa je res, saj zrem v najvišjo, z drobno rdečo zastavico označeno točko na planetu.
Več o tej odpravi na Everest si lahko preberete na https://www.adventurepeaks.com/trip-report-everest-2017/
Drugega aprila sem se v kratkih rokavih in po nujnih birokratskih zapletih zaradi pretežke prtljage na Beneškem letališču za dva meseca poslovil od žene Melite in obeh hčerk. Težko se je posloviti od nečesa, kar imaš rad, za kar skrbiš in živiš, vendar ponavadi v življenju ne gre drugače, vedno pa me spremlja topla in že skoraj domača misel na ponovno snidenje, ki bo, vsaj upam, vsaj tako lepo, kot je slovo težko. Včasih se zdi, kot da se vse življenje vračamo domov, kar je najlepše, vendar je za to potrebno tudi oditi.
Let preko Istambula in Delhija do Kathmanduja je bil miren z mislimi raztrganimi med slovesom od družine in pričakovanim snidenjem z ljudmi, ki jih nisem še nikoli srečal in mi bodo med drugim krojili razpoloženje v naslednjih tednih. Kulturni šok ob prvem pogledu na Kathmandu je nepopisen. Talilni lonec kultur, ver, nacij, bolezni in pocestne umazanije pri trideseti stopinjah kipi od vibracij in brezčasnosti. Skozi okno napol uničenega in premalo napumpanega kombija, ki ga je na letališče poslala družba Makalu Adventures, sem vdihaval gost prah, ki se je dvigal povsod nad mestom, pomešan z vonjem živo rdečih cvetlic zvezanih v ogrlico, v katero me je že na letališču ovil brezzobi in očitno neprespan šofer. Orientalska prijaznost me je pričakala v majhnem hotelčku v starem Kathmanduju, ki ga kličejo Thamal. Preveliko število postreščkov, ki se po cele dneve grebejo za napitnine je tu običajno. Razdalje med revnimi po svoji želji in zaradi verskih prepričanj, ali revnimi zaradi sistema in na drugi strani bogatimi lastniki, politiki, uradniki, preprodajalci drog…so nepremostljive že tisoč let in bodo najbrž še toliko, evropska oziroma “naprednejša” miselnost pa je v celoti utopija. Odklonil sem povsod prisoten “welcome drink”, saj se nisem želel že prvi dan zastrupiti z bakterijsko eksotiko, kar pa gostitiljev ne užali več, saj so se navadili mehkužnežev iz drugega sveta. Kmalu sem se srečal z vodjem odprave, 170 cm visokim, 65 kilogramov težkim “iron manom”, ki pri svojih sedeinštiridesetih letih pridno brusi sekalce, ko jih stiska med nečloveškimi treningi, ki jih izvaja v Dubaju, čeprav je tipičen Anglež, ki se je enostavno naveličal slabega vremena. Kmalu sta prepotena prišla tudi Martin in Mark, šele proti večeru pa tudi Tony, torej celotna ekipa, vsi s podobnimi izkušnjami iz transporta do Nepala in eno samo željo: “ gremo na Everest”. Za cimra mi šef določil Martina, visokega Američana, najmlajšega v ekipi, ki mu majice enostavno niso bile dovolj velike in mu je pričeska izdajala vojaško preteklost. Revežu tudi postelja ni bila dovolj velika, kar pa očitno ni bila edina motnja, saj je svoj besednjak pridno polnil s ponavljajočim “fuck” ozirmo z vsemi možnimi sintaksičnimi izvedenkami na temo. Dodeljena sta si bila tudi Mark in Tony. Prvi je izkušen pustolovec, ki je do dneva novo izbrane pustolovščine že večkrat tekel čez Aljasko, prečil Grenlandijo in peš tudi Saharo, zelo urejen, pretirano shujšan in vsaj na prvi pogled zelo razumen in odgovoren Britanec. Drugi je lastnik pogrebnega zavoda, nekoliko manj napumpan oseminštiridesetletnik, sicer že z višinskimi izkušnjami s Himaljskih vrhov, zelo bogat, prijeten vendar s slabimi higienskimi navadami saj se po njegovem na takih odpravah nima smisla preoblačiti in tuširati, saj te konec koncev nihče ne gleda, kar se mi je zdela povsem razumna poklicna deformacija.
Po dveh dnevih prilagajanja na novo okolje, kulinaričnih ekskurzijah po prestolnici in nakupih, po najbolje založenih trgovinah, kar sem jih izkusil, smo se odpravili na aklimatizacijo v Nepalski del Himalaje, v vasico Manag, ki je izhodišče za ture po Anapurnah. Milo rečeno je bilo potovanje epsko in ga nihče izmed ekipe ni pričakoval. Dva cela dneva, več kot oseminštirideset ur, smo trpeli v terencih indijske izdelave, brez zaznavnega vzmetenja, ventilacije in z neštetimi okvarami, da smo premagali makadamskih 120 kilometrov. Ceste so prekinjene z zemeljskimi plazovi, podrtimi drevesi, poginulimi kozami in Jaki, več desetmetrskimi slapovi, ki so edini oprali naša prevozna sredstva in namočili kupe opreme na odprtih prtljažnikih, ki so jih dodatno polnili izgubljeni popotni domačini, ki so kar med vožnjo skočili na avtomobil in izkoristili Nepalski Go Opti. Ožuljene zadnjice in boleče hrbtenice, pobruhani sedeži in polna pljuča tetanusnega cestnega prahu so bili negativna malenkost v primerjavi z doživetjem, nepozabnimi pogledi na prve osemtisočake, v kameno dobo ujete domačine in prvinsko hrano, skuhano na tisoč let starih ognjiščih. Manang nas je gostil deset nepozabnih spomladanskih dni. Vsak dan smo se povzpeli nekoliko više, nazadnje do slabih šest tisoč metrov, pod Pizang, nasproti Anapurne II, nad široko dolino, ki je del narodnega parka Anapurna in kjer so mi ukradli nove drage treking hlače. Spoznali smo osnove Budizma, preboleli prve črevesne infekte, poslušali neverjetne zgodbe domačinov, ki jih najbrž pripovedujejo že stoletje, kdo bi jim zameril, saj so dolgih osem zimskih mesecev zaradi zasnežene neprevozne ceste odrezani od sveta in gotovo najbolj osamleni ljudje na planetu. Družbo jim, razen v kratki poletni alinistični sezoni, delajo domače živali, ki neredko prezimujejo v istih prostorih, kot njihovi lastniki. Nihče se ni veselil vožnje nazaj v Kathmandu na kateri smo, mimogrede, izgubili tudi zadnje desno kolo in potem deset ur čakali na “novo” vozilo.
Po dveh dneh počitka smo se iz Kathmanduja podali v Lhaso, čez Himalajo in prvič, čeprav od daleč, zagledali Everest, v soncu, okrašen z nekaj kopastimi oblaki in značilno vetrno kapo, saj v Aprilu čezenj še vedno divjajo močni zračni tokovi, ki onemogočajo pristop. Potniki so sneli slušalke, pogovori so zamrli, letalo se je nagnilo na desno, saj so se vsi natepli na stran letala, ki gleda proti Boginji matre zemlje “Chamolongmi”. Pokrajina pod nami se je hitro spremenila iz zelene in relativno dobro poseljene v pusto, samo z redko travo poraščeno, presekano s hitrimi rekami in neobljudeno. Pristali bomo namreč v Tibetu, na strehi sveta.
Dvomiljonska prestolnica Lhasa nas ni presenetila z višinsko boleznijo, kot večino turistov, saj smo bili že dobro aklimatizirani, pač pa s čistočo, vojaško urejenostjo, odličnimi širokimi in gladkimi cestami, stalnimi videonadzori ter prekrasno nočno podobo starega mesta. Dve noči in tri dni smo imeli na voljo, kar je bilo povsem dovolj za ogled Potale, palače sicer izgnanega Dhalay Lame, za poiskušanje lokalne hrane, ki nas je začuda pustila brez brebavnih motenj vendar z ožgano ustno sluznico, za pregled tisočih trgovin z originalnimi kitajskimi ponaredki najdražjih svetovnih znamk in za uživanje v stari Lhasi, napolnjeni z misteričnimi vonjavami molitvenih kadil in mrmrajočimi zvoki tisoče let starih molitev.
Čakala nas je dolga pot do baznega tabora, dobro asfaltirana cesta, sicer svetovno znana Cesta svobode, ki povezuje Lhaso in Kathmandu, prvič zasnovana že v času svilenih cest, ko je bil ta del sveta ključnega pomena za trgovino med najbolj razvitimi deli sveta: Kitajsko na eni strani, ter Indijo in Bližnjim vzhodom na drugi strani, ko so bili najdražji konji na svetu doma v zahodnem Tibetu in najdražje kamele iz Gobija, ki so lahko hodile trideset dni brez vode in hrane čez nepredstavljive prepreke Himalaje in Karakoruma in ko je bila svila plačilna valuta in svet še ni bil tako pokvarjen kot danes, ko vojne in usode narodov krojijo imaginarne visoke številke na bančnih terminalih Amerike in Švice. Ko sem gledal popolnoma novo železnico, ki spremlja omenjeno cesto in doseže prelaze preko pet tisoč metrov nad morjem, v katero je bilo vloženo nekaj deset milijard ameriških dolarjev, sicer kitajskih, sem imel občutek, da je bilo zadnjih petdeset let, le kratko, žalostno komunistično obdobje, v nekaj tisoč let stari kitajski zgodovini, ki nas uči, da bo Kitajska ponovno vstala in si povrnila svoj nekdanji bleščeč sloves prve in najbolj razvite.
Na poti smo prespali v Shigatseju, drugem največjem mestu Tibeta in kasneje še v precej manjšem in bolj zapuščenem Tingriju. Po štirih dneh smo prispeli v bazni tabor, sam nekoliko za skupino, saj sem se moral iz najvišjega 5200 m visokega prelaza, vrniti v Tingri, kjer je bolnišnica za višinsko bolezen. Preživeli smo namreč prometno nesrečo, dobrih pet tisoč metrov nad morjem. Šofer je omedlel zaradi pomanjkanja kisika in zapeljal s ceste, k sreči v pravo smer. Sam sem se ponudil, da ga pospremim nazaj v bolnišnično oskrbo in zato prispel v bazni tabor dvanajst ur kasnej, ampak v zameno za vožnjo z vojaškim avtomobilom in s spoštovanjem vojaškega osebja, ki me je iz ljubega brezdelja, z veseljem in v, z lučkami osvetljenem urgentnem marcedezu, peljalo naprej v bazni tabor.
Zvoki zadrg na šotorih in spalnih vrečah, pokašljevanje zaradi suhega zraka, vonj po prvi kavi in sonce, ki je kar naenkrat ogrelo notranjost šotora: “To je to”. Vsakemu v ekipi je prvo jutro v bazi blagodejno pozdravilo nočne domotožne misli in pa: “ Oh my God, fuck me, Thomas, wake up Thomas…”, besede mojega cimra Martina, ko se je z napol priprtimi očmi prvič obrnil proti čudovito osvetljeni steni našega cilja. Prva Pudža, ali molitev s Šerpami, nas je presenetila s svojo mirnostjo in skrivnostnostjo že takoj po prvem zajtrku. Blagoslovili so našo opremo, brez tega se Šerpe odpovejo sodelovanju. V mrzel veter smo ob molitvi Lhame, ki je bil samo zaradi dogodka pripeljan iz Lhase, vrgli riževa zrna in se le korak stran od Nirvane za trenutek preselili na vrh, kjer živijo demoni in ki so poslušali našo prošnjo, naj nas spustijo blizu.
Že prvi dan smo pričeli z lažjimi aklimatizacijami po sosednji šesttisočakih, kamnitih suhih brezpotjih, mestoma ledenih, spremljale so nas fazanom podobne neboječe ptice in gorske koze, podobne našim muflonom. Skoraj z vsake točke smo lahko videli Everest, največkrat jasen, pomalem oblačen, v jutranji ali večerni svetlobi, malo bolj ali malo manj zasnežen in gradili odnos do najvišjega, najmočnejšo željo, ki jo prenese raziskovalni duh posameznika, priti kmalu na vrh. V pričakovanju in v enotnih željah ekipe, v zasebnih ali skupinskih šotorih, brez telefonov, internetnih povezav, radia, domače hrane, domačih ljudi, vsakodnevnih domačih problemov, naglice, nestrpnosti so minevali dnevi in prišel je dan, ko smo se prvič odpravili v smeri Everesta, proti tako imenovanemu ABC ali višinskemu baznemu taboru, preko vmesnega ali “jak shit” tabora, kjer smo na srečo prespali le enkrat. Hodili smo le z osebno opremo, vse ostalo so nosili jaki, majhne dolgodlake in neznansko vzdržljive kravice. Karavana tristopetdesetih živali in nekaj deset alpinistov, sherp, nosačev, kuharjev, vodičev, spremljevalcev, snemalcev… se je dva dni pomikala preko ledenika polnega ledenih ošiljenih vrškov, skritih razpok, potokov. Prekrasni pogledi na sosednje vrhove, ledeniška jezera so bili dodatno popestreni z izredno hitro spreminjajočim vremenom, ki se je iz sneženja v desetih minutah lahko spremenilo v topel sončen dan in nazaj.
ABC je na spoštljivih 6400 m.n.m. marsikomu povzročil prve znake višinske bolezni. Dihanje, podobno dihanju osemdesetletnika na intenzivni enoti, bruhanje, driskanje, glavoboli, malodušje, izguba apetita, ozebline, bolečine…nevzdržljive obrnejo nazaj, nekoliko niže. Tu ni več radovednežev, ki občasno preplavijo bazni tabor in fotografirajo alpiniste kot deveto čudo, sem se ne da priti brez dobre predhodne aklimatizacije in trdne volje, tu je svet, ki smo ga čakali in ki je po malem strašil vsakega od nas in porajal najbolj pogosto vprašanje: sem sposoben ali ne…
Tabor je relativno dobro opremljen, podobno kot bazni. Pričakali so nas postavljeni šotori, tudi tu je imel vsak svojega, kar se morda opazovalcu zdi nepomembno, vendar nekaj zasebnosti in kanček udobja tam gori zelo prav pride. Skupinski šotor je bil velik, prav tako kuhinjski. Pogrešali smo nepalskega kuharja iz baze, sicer upokojenega meniha, ki nas je vedno presenečal z novimi indijskimi in nepalskimi okusi. Vsako jutro je bila okolica na novo pobeljena, vendar je vztrajen veter do enajste tabor že lepo pomedel.
Po nekaj dneh je sledil vzpon na North Col ali Camp I. Doživetje, ki smo ga tako dolgo čakali, prvič nad sedem tisoč, prvič v višinskih oblačilih, prvič tako blizu temni piramidi, ki se skoraj dotika devetih kilometrov, ki domačinom predstavlja lestev v nebo ali Kaf, pojem, ki je skupen številnim religijam na planetu. Spremljalo nas je čudovito vreme. Cilj sem dosegel izredno hitro, prvi med kolegi. Po štirih urah in pol vzpenjanja po zahrbtnem ledeniku sem udihnil najredkejši zrak do takrat in si prislužil spoštovanje obeh glavnih šerp, ki so me od tega dne gledale precej drugače in si zaslužil naziv ”super fit doc”. Naklonjenost šerp je v tem okolju velikega pomena, kar se je izkazalo kasneje, ko je prvi izmed njih po imenu Prba, trinajstič dosegel vrh skupaj z mano in mi nudil psihološko oporo s svojo prisonostjo in izkušnjami.
Naslednji trije tedni so bili namenjeni tako imenovanim rotacijam. Po vsakem vzponu, ki je bil nekoliko višji in daljši, spali smo vedno više, smo se spustili nazaj do baznega tabora. Skupno smo prehodili preko sto kilometrov, katerih najnižja točka je višja od Mont Blanca. Do zadnjega vzpona smo nabrali dobrih 20 višinskih kilometrov in si krvno sliko izboljšali na neverjetnih 175 do 180 hemoglobinskih enot ter telesa potisnili do skrajnih meja vzdržljivosti. Kljub vsemu v ožji skupini nismo imeli zapletov v smislu višinske bolezni in nismo bili prisiljeni v prezgodnje jemanje Diamoxa ali Dexamethasona. Vse je kazalo na to, da smo izredno močna in homogena skupina.
Dvanajstega maja so precej različne vremenske napovedi, ki so bile sicer last dveh bogatih expedicijskih družb, ruske Seven summits in švicarske Garry Kogel, napovedovale prvo vremensko okno šestnejstega maja. Po našem urniku je bil to prvi dan namenjen končnemu vzpenjanju proti vrhu, v rezervi pa smo jih imeli še štirinajst, v kolikor bi bilo vreme preveč muhasto. Bili smo v ABC, ko je Martin prisopihal do mojega šotora: “ Tomas, boss is calling us…”. Odločitev je padla, gremo na vrh. Navdušenja ni bilo mogoče skriti. Že tisočkrat pregledana oprema, jeklenke, regulatorji, hrana, rezervne baterije, luči, kamere, telefoni, termosteklenice,cepini,dereze…vse je po šotorih žvenketalo tako znano melodijo dogajanja, pričakovanja, napetosti, gremo, gremo, gremo…
Prvi dan do North Cola. Zaradi teže opreme sem se vzpenjal najpočasneje, poleg tega sem se hranil za konec, ker bo menda hudo, tam gor nad 8300 m, kamor sem šel do takrat samo v mislih. Camp I sem dosegel okoli šestih popoldan in pričel s standardnimi postopki ohranjanja življenja: taljenje snega, kuhanje juhe, prehranjevanje brez posebnega navdušenja, izločanje urina v merilno flaško in tudi na ta velko potrebo je nuja, kar se sliši enostavno, pa ni. Noč na North Colu sem še zadnjič snel čevlje, da sem nadihal noge, perila pa tako ali tako nima smisla menjati.
Čudovito mrzlo jutro je pregnalo neprespano noč, svetloba in sončni žarki vedno zbudijo ponovno upanje in voljo po srkanju redkega kisika, ki ponoči marsikomu zamre. Tako je zaspal tudi naš prijatej Frank, Avstralec, ki je kljub veličastnosti svoje dežele in veličini koralnega grebena iskal pustolovščino, kot vodič, na tej mrzli gori. Naj ostane tu, smo se odločili, tudi njegovo karmo bomo ponesli proti vrhu. Ob devetih dopoldne smo se začeli vzpenjati proti dvojki, cilju drugega dne na višini 7900 metrov. Odločil sem se, da dodoatnega kisika še ne začnem trošiti, jeklenko pa sem kljub temu odnesel više, čeprav sta me tam čakali še dve, tiste, ki so ju dostavili šerpe deset dni nazaj. Skoraj deset ur sem si vzel za dobrih osemsto višinskih metrov in odkrito rečeno z vso težo na hrbtu ni bilo lahko. Fiksne vrvi so mi precej olajšale delo, varen pa sem bil tudi pred močnimi sunki vetra, ki so me na trenutke hoteli odlepiti od ledene podlage.
Dvojka pomeni dvakratne težave enke, vsaj tako me je prešinilo, ko sem se tlačil v šotor, ki se je komaj držal neravne in popolnoma neprimerne podlage. Večerni pogledi proti Cho Oju, osetisočtristo metrov visokemu sosedu in vse bližjemu vrhu so bili božanski, ogreli so dušo, kar nam je prišlo prav, saj je bilo vodo precej teže natopiti kot niže dol. Čakala nas je predolga noč, drgetanje šotora, bolečine po celem telesu ki ne počiva na ostrih skalah, težki pogovori, ko vsako besedo prekinja težak vzdihljaj. Začel sem z jemanjem preventivne doze Dexamethasona, zdaj ali nikoli, jutri zvečer gremo na vrh.
Jutro petnajstega maja je bilo rahlo oblačno, iz smetanaste odeje so bodli le osemtisočaki, nad nami pa jasnina, skoraj črne barve in lahko bi se reklo, da sem videl zvezde pri dnevni svetlobi. Čaka nas cona smrti, svet nad osemtisoč metrov, pripravil sem si regulator kisika in jeklenko. Zavedal sem se, da moram nalogo opraviti čim hitreje, brez obotavljanja in z vnaprej pripravljenim planom, tudi tistim rezervnim, če ne bo šlo vse dobro, kajti racionalnega odločaja na tej višini ni nihče sposoben. Pobočje proti taboru tri je nagnjeno približno petdeset stopinj, pretežno skalnato in mestoma ledeno. Snega je z višino na severni strani vedno manj, saj orkanskim vetrovom ne kljubuje prav nič. Štiristo višinskih metrov do trojke mi je pobralo precej moči, predvsem zato, ker se je veter skoraj popolnoma umiril, znotraj lunarne obleke pa tako postane precej vroče. Dopustil sem si dva litra kisika na minuto, pri čemer jeklenka zadostuje za osem ur hoje. Misli so postajale vse bolj tope, čustvenih izlivov, ki bi bili ob ponujenih pogledih v dolini normalni, pa je vedno manj, možgani pričnejo počasi umirati.
Ob dveh popoldne sem skupaj s šefom dosegel trojko na 8300 metrih, drugi so daleč zadaj. Mali jekleni mož je pokazal svojo resnično moč, bilo mi je jasno kaj so izkušnje, izbira trenutka in preudarnost. Šef je pač šef, z razlogom. Zaukazal je počitek do devete ure ure zvečer, potem pa nočni vzpon na vrh. Dve uri za nama sta prispela tudi Martin in Mark. Prvi je bil vidno utrujen, prav nič vojaški, z zajčjo frekvenco dihanja je hlastal za zrakom, v vmesnih premorih pa mi je s posameznimi besedami dopovedoval, da potrebuje dodatno jeklenko kisika. Mark pa kot ponavadi miren, se je z britanskim, nekoliko zariplim “ hello”, sesedel pred šotor in z zmrznjenim nasmeškom dal vedeti, da bo vse vredu.
Šotoru se je počasi približal Prba, nič več tako šerpasto poskočen in dominantno nezadihan kot ponavadi, ter mi sporočil šokantno novico, da je “ boss” prejel žalosten ukaz iz Angleške pisarne, da vremensko okno ne bo zdržalo do sredine naslednjega dne in da se zaradi napovedanih orkanskih vetrov moramo vrniti v dolino. Neslabo šalo je pokvaril precej resen, skoraj solzen pogled človeka, ki najbrž v življenju še ni jokal. Bili smo iz sebe in zadržali že tako preredek vdih nebeškega zraka. Sicer še danes ne vem, kako sem si uspel drzniti ugovarjati šefu in enostavno zahropel, da grem na vrh, ostali pa kot želijo. Kot ponavadi, ko imam velik problem, sem se tudi tokrat obrnil na ženo Melito, ki je sicer ves čas vzpona, za domačim računalnikom, skrbno beležila naše premike, ki jih omogoča sodobna tehnologija in pa vreme, muhasto spremenljivko, ki vedno kroji usodo ljudi na tej gori. V trenutku je razumela našo stisko in kljub časovni neskladnosti poklicala ameriškega specialista za vremenske napovedi na področju Everesta, ki je po božji milosti, seveda proti mastnemu plačilu, podal vremensko napoved, ki je napovedovala prihod vetrov približno osem ur kasneje, kot angleška napoved. Novico in posledično trdno odločitev, da se bom ne glede na pravne ali kakršne druge posledice, podal na vrh, sem sporočil šefu, za katerega sem tiho vedel da spoštuje mojo voljo in mi tudi zaupa. Ugasnil sem radio in prerezal popkovnico: “ sedaj sem sam”. Počasne misli so se mi počasi uredile, robotsko vedenje, ki smo ga sedem tednov v mislih vadili, vsak posebej, je dobilo svoj pravi pomen. Sprožil se je protokol pakiranja, taljenja snega, pregledovanja kisikovih regulatorjev, težkanje jeklenk, hidracija, uriniranje, postavljanja sončnih celic in zadnje polnenje baterij za kamero in telefon, goltanje tablet in končno, še enkrat preverim sliko družine, ki se je tedne mečkala v najbolj varnem žepku višinske obleke, pustil jo bom na vrhu. Posnel sem še zadnji film in se z njim poslovil od družine. Le rahel vetrič z zahoda, ki je prinašal vonj po domu, je nežno tresel naše zadnje zavetje. Zahajaoče sonce sem čutil na ozkih pasovih obraza, ki ni bilo pokrito z očali ali kisikovo masko. Tudi Martin in Mark sta se odločila, da se mi bosta, kljub ugovarjanju šefa, pridružila. Ob devetih zvečer sta kolega, ki sta začutila mojo obsedenost in odločnost, zaupanje Melitini informaciji o vremenu in karmo, ki nas je povezovala, da sem pripravljen. Govorili nismo veliko, nakar se je ekstremno molčeči Mark odločil: “ Let´s see where demons live…” Kmalu smo, že v trdi temi, prišli do prve stopnje, desetmetrske, precej navpične stene, čez katero je bila napeljana fiksna vrv. Regulator kisika sem odprl do konca. Delo rok in napenjanje celega telesa pobere precej več kisika ko le hoja na klanec. Kolega sta ostala nekoliko zadaj. Sledil sem ozkemu grebenu, ki je v močnem luninem siju zgledal kot ozka potka, vse ostalo je bila črna tema. Ugasnil sem čelno svetilko, morda bi pa šlo tudi brez. Oči so se mi nekaj trenutkov odvajale od bleščečega, ozkega žarka, ki mi je kazal položaj fiksnih vrvi. Nad menoj se je odprl peskovnik najbol žarečih zvezd, jasno vidna galaksija, kot bi resnično hodil proti nebu. Zadržal sem dih in spoznal, kaj je tišina. Ne spominjam se več vsakega koraka in pogleda, najbrž hipoksija izbriše nekaj podatkov, vendar druge stopnje ali tako imenovane kitajske lojtre ni mogoče pozabiti. Čez tri zaporedne, skalne, poledenele in precej strme odseke se prepleta šop otrdelih vrvi, skoraj vseh odprav do sedaj, ki jih veter, ki sicer edini opravlja čistilno nalogo po gori, najbrž ne more potrgati in odpihniti po prostranstvih Himalaje. Zatikanje derez in nahrbtnika ter boleči otrpli prsti, marsikoga, na višini 8650 m, pripravijo do živčnega zloma in obrnejo nazaj. Tu se je skoraj pred stotimi leti, zlomil tudi eden največjih, na katerega spominja spominska plošča na vstopu v bazni tabor, gospod Mallory, za katerega se še danes točno ne ve ali je bil prvi, ki se je dotaknil božjih stopal. Njegovo truplo, zbrušeno od vetrov, skupaj z ostanki neprimerljivo enostavnejše opreme, kot jo imamo danes, leži nekaj deset metrov niže. Očitno se je na poti nazaj hotel izogniti problematiki druge stopnje, pa se mu ni izšlo. Družbo mu delajo tisti, ki ga vse od tedaj poiskušajo posnemati, sledijo njegovim stopinjam po severnem grebenu Everesta, ki je nekoliko manj priljubljen, tehnično težji, predvsem pa dalj časa izpostavlja alpinista višini nad 8000 m, kot Nepalska stran in jo upravičeno imenujemo cona Smrti. Odsevniki na oblekah umrlih na grebenu ali tik pod njim, pristopniku kar nekajkrat vrnejo prestrašeno svetlobo svetilk in opomnijo, da nič ni večno, le želja, priti na vrh. Več kot tristo okamenelo zamrznjenih alpinistov, si tu, najviše na planetu šepeta nam znane zgodbe o neustavljivi in premočni želji, ki zamegli um. Po nekaj urah sem spraznil prvo jekleno, jo najbrž za večno pustil pod skalo na grebenu in odprl sveže štiri litre na minuto. Tretja stopnja je v primerjavi s prvima dvema lažja vendar ne pusti brez spomina. Približeval sem se cilju, nekaj čez štiri zjutraj po kitajskem času, še vedno je bila tema, bil sem močnejši, kot sem si drznil upati večer pred najvišjim jutrom v življenju. Ozrl sem se nazaj in v daljavi na grebenu uzrl čelni svetilki Marka in šefa, ki se nam je kljub vsemu pridružil in tvegal izgubo pogodbe z matično firmo, saj je ignoriral ukaz iz pisarne. Daleč v daljavi, mnogo niže, pa še lučka sopihajočega Martina, po utrujenem občutku oddaljena stoletje. Začuda sem bil skoraj brez čustev, možgani tu gor niso sposobni procesirati tako zahtevnih funkcij, le dejstva, da mi je uspelo, po dolgih sedmih tednih osame, neprespanih noči, s Curryem prepojene hrane, solznih spominov na dom in tople noge, brez blagodejnega tuširanja in stranišča na katerem lahko sediš, brez mehke žimnice, topline ženinega telesa, brez njenih smešnih pripomb, brez objemov hčerk. Snel sem masko in zadnje metre poiskusil brez pomoči, saj jo šlo, le misli so postale še bolj neponovljivo posebne, z rokami bi jih lahko lovil okoli glave, kot da sam nisem več tisto kar sem, morda pa je res, saj zrem v najvišjo, z drobno rdečo zastavico označeno točko na planetu.
Več o tej odpravi na Everest si lahko preberete na https://www.adventurepeaks.com/trip-report-everest-2017/
Na pomlad smo se odpravili v daljno deželo, ki nekje v podzavesti še vedno budi duhove avanturizma in misel na tretji svet. Že prvi stik z letališčem v Pekingu, dvaindvajset miljonski prestolnici, ki ima, za razliko od evropskega enega, kar osem avtocestnih obročev ozioma AC ringov, turistu ponudi popolnoma drugačno informacijo. Glavno kitajsko mesto je moderno, skoraj neonesnaženo, po centru drsijo skuterji in avtomobili na električni pogon, nebotičniki prebadajo nekoliko posivelo nebo, ki se v tem letnem času posuje tudi s peskom iz puščave Gobi na severu. Cena stanovanja v centru, ki je veliko celih 60 kvadratnih metrov, kar sicer za Kitajca ni malo, presega milijon evrov. Večerne ulice so varne, prijetno osvetljene, nakupovalni centri so odprti skoraj celo noč, cene dobrin pa astronomske. Arhaihične ulice ponujajo prigrizke pečenih škorpijono, golobov, podgan, eksotičnih morskih sadežev, mačkov, psov…Obiski uličnih gostiln s popolnoma drugačnimi, vsaj zame, precej boljšimi kitajskimi okusi, kot smo jih vajeni pri nas, so varni, zastrupitev s hrano skoraj ni.
Prepovedano mesto, sicer oropano nekdanjega blišča po zaslugi evropskih in kitajskih komunističnih veljakov, navdušuje in zapira sapo. Ogromna površina, ki jo pokrivajo do potankosti natančno zasnovane palače, simetrije pogojujejo nebesna telesa, vstopanje sončnih žarkov skozi okna spalnic in dnevnih prostorov, popotnika prepriča, da je bila Kitajska nekoč največja med največjimi in da bo najbrž ponovno vstala. Trg nebeškega miru, s krvavo mlajšo preteklostjo, po zaslugi ljudi, ki so v imenu ljudstva postrelili največji del le tega, je z milimetrsko natančnostjo tlakovana neskončno velika površina od koder je najbolje videti otroško načičkano sliko Mao Ce Tunga s prepovedanim mestom v ozadju, na drugi strani pa v Sovjetskem stilu, kockasto oblikovane vladne palače. Prestiž in veličina, z redkimi vzporednicami na planetu, priča o tem, da smo še daleč, daleč stran od demokracije in človečnosti.
Različna podjetja nudijo obiske številnih cesarski palač v samem mestu, ki so več ali manj zelo podobne ena drugi. Sami smo si ogledali tudi poletno cesarsko rezidenco približno sto kilometrov izven Pekinga, kjer krasni vrtovi in bonsai privabljajo domačine in turiste k počitku v spokojnosti, kakršno je lahko užival le cesar. Krasen dan ob ribnikih mi je nekoliko pokvaril pik kitajskega sršena (Wespa Mandarina) in verjemite mi, izognite se mu na daleč. Našemu vodiču se je skoraj ustavilo srce ob pogledu na mojo, od prstov pa do rame, otečeno in zelo, zelo bolečo roko. Šele po dveh dneh sem lahko začel s previdmi premiki uboge okončine.
Nekaj sto kilometrov južno od Pekinga smo se povzpeli na zanimivo skoraj tisoč metrov visoko skalno goro, v katero je vklesanih skorj 100.000 stopnic, kar je v treh stoletjih uspelo pridnim menihom. Z vrha, preko navpično strmih in ponavadi v meglico zavith pečin, gledajo iz skal zgrajeni samostani in kapelice. Vzpon na goro je mogoč z gondolo ali pa , za zares dobro pripravljene in nevrtoglave, po tisoč let starih stopnicah.
Kitajski zid je bil cilj našega potovanja. Pristop nanj je možen na različnih točkah, nekatere so zelo obljudene in urejene, druge, mnoge še sploh nepoznane, pa so skrite v divjini nekje med Mongolijo in severno Kitajsko. Vidi se ga z lune, pravijo tisti, ki so bili tam, torej ga je potrebno videti tudi od blizu, ne bo vam žal.
Prepovedano mesto, sicer oropano nekdanjega blišča po zaslugi evropskih in kitajskih komunističnih veljakov, navdušuje in zapira sapo. Ogromna površina, ki jo pokrivajo do potankosti natančno zasnovane palače, simetrije pogojujejo nebesna telesa, vstopanje sončnih žarkov skozi okna spalnic in dnevnih prostorov, popotnika prepriča, da je bila Kitajska nekoč največja med največjimi in da bo najbrž ponovno vstala. Trg nebeškega miru, s krvavo mlajšo preteklostjo, po zaslugi ljudi, ki so v imenu ljudstva postrelili največji del le tega, je z milimetrsko natančnostjo tlakovana neskončno velika površina od koder je najbolje videti otroško načičkano sliko Mao Ce Tunga s prepovedanim mestom v ozadju, na drugi strani pa v Sovjetskem stilu, kockasto oblikovane vladne palače. Prestiž in veličina, z redkimi vzporednicami na planetu, priča o tem, da smo še daleč, daleč stran od demokracije in človečnosti.
Različna podjetja nudijo obiske številnih cesarski palač v samem mestu, ki so več ali manj zelo podobne ena drugi. Sami smo si ogledali tudi poletno cesarsko rezidenco približno sto kilometrov izven Pekinga, kjer krasni vrtovi in bonsai privabljajo domačine in turiste k počitku v spokojnosti, kakršno je lahko užival le cesar. Krasen dan ob ribnikih mi je nekoliko pokvaril pik kitajskega sršena (Wespa Mandarina) in verjemite mi, izognite se mu na daleč. Našemu vodiču se je skoraj ustavilo srce ob pogledu na mojo, od prstov pa do rame, otečeno in zelo, zelo bolečo roko. Šele po dveh dneh sem lahko začel s previdmi premiki uboge okončine.
Nekaj sto kilometrov južno od Pekinga smo se povzpeli na zanimivo skoraj tisoč metrov visoko skalno goro, v katero je vklesanih skorj 100.000 stopnic, kar je v treh stoletjih uspelo pridnim menihom. Z vrha, preko navpično strmih in ponavadi v meglico zavith pečin, gledajo iz skal zgrajeni samostani in kapelice. Vzpon na goro je mogoč z gondolo ali pa , za zares dobro pripravljene in nevrtoglave, po tisoč let starih stopnicah.
Kitajski zid je bil cilj našega potovanja. Pristop nanj je možen na različnih točkah, nekatere so zelo obljudene in urejene, druge, mnoge še sploh nepoznane, pa so skrite v divjini nekje med Mongolijo in severno Kitajsko. Vidi se ga z lune, pravijo tisti, ki so bili tam, torej ga je potrebno videti tudi od blizu, ne bo vam žal.
V daljno Indijo smo se odpravili prvič, z namenom, da v naravnem okolju vidimo še zadnjega od velikih sesalcev na družinskem spisku, ki jim, tako kot nekaterim drugim, grozi izumrtje. Le še tri tisoč jih živi v tej ogromni državi, ki na žalost gosti večino teh velikih čudovitih mačk. Svoboda jim je omejena na nacionalne parke, kjer naj bi bile sicer relativno varne. Izven njih je preživetje privilegij, kar je pri dobri milijardi ljudi, s katerimi si delijo življenski prostor, skoraj razumljivo. Ljudem, ki še za lastno preživetje nimajo osnovnih dobrin, je najbrž relativno težko dopovedati, da je preživetje tigrov pomembna naloga, ki naj bi jo, zaradi velikega pomanjkanja, postavili skoraj pred lastno borbo za obstanek.
Kulturni šok, povezan z nepopisno revščino, popotnika udari že ob prvem kontaktu z deželo. Ulice polne sirot, umazanija, potepuški psi, gneča na cestah, prometni zamaški neevropskih dimenzij, promet brez pravil, zamude…Pa kljub vsemu, ljudje se smehljajo, kruto realnost jemljejo za dejstvo, ki se mu nima smisla upirati.
Cena safarijev v Nacianalnem parku Bandavgarh je podobna tisitim v Keniji in Južni Afriki, čeprav je verjetnost videti “velikega” mnogo manjša od tiste v Afriki, kjer je vsaj leva mogoče videti skoraj zagotovo. Kljub opozorilom vodje agencije, ki nam je pripravila potovanje, da na Tigra skoraj ni računati, smo očitno, vsaj kar se tega tiče, imeli veliko srečo, saj nas je privilegij doletel že na prvem safariju. Velika mačka je v popoldanskem soncu pred kuliso bambusa in okolišnjih hribov pozirala nestrpnežem v terencu, naklonila nekaj pogledov in se neslišno pogreznila v nepregledno zavetje gostega pragozda. Trenutki zaradi katerih smo preleteli desettisoč milj in odšteli skoraj enako vsoto evrov (za vso družino) bodo najbrž vedno ostali v spominu, upam da tudi otrokom, saj jih le ti, pri naši starosti, gotovo ne bodo več imeli možnosti ponovno doživeti.
Indija ni za vsakega popotnika. Presenečenj, tako pozitivnih in negativnih, je v talilnem loncu kultur, verstev, narodov, jezikov preveč za ljudi, ki se premočnemu toku popotniške usode ne bi mogli enostavno prepustiti.
