Že precej odprav je poiskušalo osvojiti K2 pozimi. Alpinistična srenja loči koledarsko zimo, ki traja do 21. marca in meteorološko zimo, ki se konča konec februarja. Vrh še vedno ostaja nedotaknjen v takšnem ali drugačnem zimskem obdobju in še vedno čaka na odpravo, ki bo imela dovolj sreče in poguma da ji uspe zgrabiti enega večjih alpinističnih dosežkov modernega časa.

Od doma sem odšel 3.1.2020 in naslednji dan prišel v Islamabad. Letalska povezava s Scardujem, prestolnico Gilgit-Baltistana, kjer čaka tudi K2, je pozimi slaba in le občasna, tako da smo se z letalom odpravili proti Gigitu, ki ima redne povezave od tam pa s slabimi avtom do Scarduja po zimski Karakorumski avtocesti. Vožnja je zaradi sneženja, cestnih del, predvsem pa zaradi zlizanih letnih gum in okvar na avtomobilu trajala 16 ur, čeprav smo premagali le 180 km dolgo pot. Vmes smo zamenjali tudi avto , ki je bil prav tako brez gretja in na pol odprt kar pri 20 tih stopinjah pod ničlo ni prijetno.

V Scarduju smo pet dni čakali vodjo Mingmo G in alpinista Gao Lija, ki naj bi zamudila zaradi vize, ki do časa ni bila pripravljena. Vožnja do Ascoleja je bila zimskemu času in že opisane problematike prevoznih sredstev “zanimiva”, za evropske razmere pa smrtno nevarna. V Ascoleju, zadnji vasici pred Baltorom smo ponovno čakali predolgo, razlog naj bi bili pakistanski nosači, čeprav som bili že nekaj dni v zamudi.

Do baze smo hodili devet dni, gazili mestoma tudi več kot meter snega, temperature pa so bile ves čas globoko pod lediščem in prispeli na cilj 22.1.2020. Bazni tabor smo postavili zelo nizko, kar šest kilometrov stran od vznožja gore, kar je celo niže od področja, kjer se postavljajo letni bazni tabori, kljub nasprotovanju s strani Johna Snorrija, ki je bil sicer glavni pobudnik zimskega vzpona.

Po dnevu počitka smo začeli z vzponom. Prva rotacijo smo zaključili nekoliko na ABC jem, ki leži tik ob vznožju Abruzzijeve smeri, ki je bila tudi naša smer. Druga rotacija se je končala na C1 (prvi višinski tabor, 6000m), do kamor smo ob tem tudi uspeli napeljati vrvi. Mingma G in Gao Li sta takrat povsem brez napovedi in brez kakršnegakoli obvestila drugim udeležencem, na C1 tudi predspala in se vrnila naslednji dan z “slabimi” izkušnjami. Mingma G je napovedal da se najbrž na goro ne vrne več, češ ,da je premraz in da se boji tudi za svoje tri Sherpe, ki naj bi bili med najbolj izkušenimi na svetu. Vsi imajo “pod streho” vsaj nekaj vzponov na Everest, zimski Lhotse, Anapurno, Kanchenjungo…

Tretja rotacija se je za Sherpe končala nekoliko kad C1 in po prespani noči  na C1, prav tako z argumentom o prehudem mrazu. S Snorrijem sva delo na gori nadaljevala sama, napeljala vrvi skoraj do C2, slabih 6700m in prespala na gori dve zaporedni noči brez problemov, ki naj bi bili večji od pričakovanih.
Mingma G je dva dni po tretji rotaciji naročil lastno evakuacijo zaradi domnevno slabega lastnega počutja in skrbi Gao Lija zaradi domačega Korona virusa, čeprav je bilo jasno da se Gao domov na Kitajsko zaradi karantene ne bo mogel takoj vrniti, z domačimi pa je bil lahko stalno v kontaktu preko satelitskega telefona. Internetne povezave, naj nam zaradi okvare Thuraya satelitskega sprejemnika, ni bilo moč vzspostaviti. Evakuacijo naj bi Mingma G plačal sam, nam to tudi zatrdil, saj Nepalci nimajo možnosti zavarovanja za reševanje zaradi prepogostih potegavščin in zlorab zavarovalnic v preteklosti. Za evakuacijo skrbita vedna dva helikopterja, kar pomeni šest prostih sedežev, cena je ne glede na zasedenost helikopterjev enaka. Tako smo imeli možnost transporta tudi drugi člani odprave. Odprava je bila teoretično končana saj so se brez vodje in enega člana odprave možnosti za uspeh precej zmanjšale. Če ne bi izkoristili te možnoasti prevoza, nas je v vsakem primeru čakala ponovna pot čez boltoro, brez osvojenega vrha in s tem dodatna nesmiselna izguba časa.

Kljub dejstvom je bil Snorri še vedno odločen ostati na gori, tako da v trenutku klicane evakuacije, tudi sam še nisem vedel, kako se bom odločil. Snorri je isto jutro, ko naj bi del odprave odletel v dolino, zaprosil tri preostale šerpe, naj začnejo z oskrbo C1 in morda C2 s kisikom in dodatnimi šotori. Podali so se na pot, vendar so že po dveh urah sporočili, da se je eden od Sherp poškodoval in da se vsi trije vračajo v bazo. Poškodovanec je sam prehodil šest kilometrov težkega terena, kar govori o “teži” poškodbe, vendar smo se kljub temu odločili da se bo vrnil v dolino s helikopterjem, ki je bil sicer že klican in napovedan popoldan istega dne. Nogo smo mu imobilizirali. Mingma G je sicer že sredi dneva evakuacijo preklical, češ da je predraga, sam pa sem ga postavil pred dejstvo in sicer:” če sherpa lahko hodi bo ostal tukaj in odprava se nadaljuje, če ne more hoditi potrebuje helikopter, ker namreč tudi Baltora v zimskih razmerah na poti nazaj, ne bo mogel prehoditi.” Helikopter je po preklicu preklica le prišel in vsi, vključno s Snorrijem, smo se tega dne vrnili z gore, saj so bile tudi teoretične možnosti za uspeh, pri tako okrnjeni ekipi, močno zmanjšane, oziroma nemogoče.

Nihče od nujnih evakuirancev (Mingma G in Sherpa) nista potrebovala medicinske oskrbe v Pakistanu, kjlub temu, da to oskrbo zavarovalnice Nepalcem krijejo. Morda nekoč dobimo podatke o tem kako zelo bolan je bil Mingma G in kako zelo je bila noga Sherpe poškodovana (Sherpa namreč ni šepal, ko ga nismo opazovali).

Opisani dogodki namreč postavijo sum, da je bila odprava pekinjena namerno, ne vemo zakaj. Sum podprira tudi neizpodbitno dejstvo, da so vizumi Sherpam pretekli konec februarja, torej bi morali glede na opisane pogoje na Baltoru in pogoje na Karakorumski cesti, bazo zapustiti že vsaj deset dni pred tem, torej v času, ko bi se obdobje za vzpon na vrh, šele pričelo.

Sam se izrazu “komercialna odprava” sicer izogibam, ker do sedaj še nisem dobil razlage zakaj bi bila neka odprava kalsične in druga komercialna, kljub temu da se vse odprave poslužujejo istih lokalnih nosačev in sherp, preko istih lokalnih agencij in vojaškega osebja. Ob tej odpravi pa se ne morem znebiti občutka, da je ta odprava res služila le komercialnim ciljem nekaterih ljudi. Upam da bova s Snorrijem nekoč dobila zadovoljivo razlago, ki bo logično podprla dogodke na gori, kajti izgovori o prehudem mrazu enostavno ne bodo dovolj, saj smo bili tam ljudje, ki smo bili na vremenske pogoje, ki so bili na tej odpravi boljši od pričakovanih, pripravljeni. Vsi od članov odprave smo najmanj enkrat že stali na K2, vsi imamo za sabo vsaj nekaj osemtisočako, kar je zadosten podatek ki podpira dejstvo o naši pripravljenosti. Vremenski pogoji so bili letos presenetljivo dobri, vetrovi v bazi nikoli niso presegli 20 km/h, na gori pa vsaj na višini , ki smo jo dosegli, nikoli 40 km/h . Cena odprave je bila previsoka, da bi se zadovljila z dosedanjo razlago Mingme G, ki temelji na smešnih “naključjih”, ki se na tako resni odpravi nikoli ne bi smela zgoditi.




There have been many expeditions trying to conquer K2 in the winter. Mountain climbing separates the calendar winter, which lasts until March 21, and the meteorological winter, which ends in late February. The summit still remains intact during one winter or another, and is still awaiting an expedition that will be fortunate enough and courageous enough to grab one of the great mountaineering achievements of modern times.

I left home on 3.1.2020 and arrived in Islamabad the next day. The air connection to Scardu, the capital of Gilgit-Baltistan, where K2 is waiting, is poor in the winter and only occasional, so we departed by plane to Gigit, which has regular connections and from there to Scardu via the winter Karakorum Highway. The driving took 16 hours because of snow, road works, and especially because of slippery tires and car breakdowns, although we only managed a 180 km long route. In the meantime, we also replaced a car that was also without heat and half open at 20 degrees below zero. We got the replacement car only due ingenuity of our guide Serbaz , who made a deal with a local driver of 50 years old Toyota pick up.

In Scardu, we waited five days for Mingmo G the leader and mountaineer Gao Li ,to be late for a visa that was not ready at the time. Driving to Ascole was "interesting" in the winter due  to the already described transport problems, and also life-threatening for the European standards. We waited too long in Ascole, the last village before Baltoro, for the, even though we were already delayed for several days.

We walked to the base camp for nine days, trailing more than a meter of snow in places and the temperatures were deep below freezing all the time and reached our destination on 22.1.2020. The base camp was set very low, six kilometres away from the foot of the mountain, which is even lower than the area where the annual base camps are set up, despite opposition from John Snorri and me, who was otherwise the initiator of the winter climb.

After a day of rest, we began our ascent. We finished the first rotation a bit on ABC, which lies just at the foot of Abruzzi's direction, which was also our direction. The second rotation ended at C1 (first altitude camp, 6000m), to which we also managed to set the ropes. Mingma G and Gao Li completely unannounced and without any notice to the other participants, decided to slep on C1 and returned the next day with “bad” experiences. Mingma G has announced that he is probably no longer returning to the mountain, claiming on to low temperatures and that he is also afraid for his three Sherpas, who are among the most experienced in the world. They all have “under the roof” at least some climbs on Everest, winter Lhotse, Anapurna, Kanchenjungo…

The third rotation ended a bit above C1 and after a sleepless night on C1for sherpas, also claiming on to hard conditions. Snorri and I continued our work on the mountain by ourselves, roping almost to C2, and slept on the mountain for two consecutive nights without any problems, to be larger than expected.
Two days after the third rotation, Mingma G ordered his own evacuation due to his bad health and  due to Gao Li's  concern over the domestic Korona virus, although it was clear that Gao would not be able to return home immediately to China due to border quarantine. He was also in contact with his home via satellite telephone. We were unable to establish an Internet connection due to a Thuraya satellite receiver failure. The evacuation was supposed to be paid by Mingma G himself, as confirmed by us, since Nepalis have no insurance option to deal with because of too many pranks and misuse of insurance companies in the past. Evacuation is always provided by two helicopters, which means six seats available, the price is the same regardless of the occupancy of the helicopters. So we had the opportunity to transport other members of the expedition. The expedition  was theoretically complete, since without the leader and one member the chances of success were greatly reduced. If we did not take advantage of this possibility of transportation, we were in any case waiting for another journey across the Boltoro, without a conquered summit, and thus an extra pointless waste of time. Two days before evacuation John Snorri , as the initiator and also the theoretical leader of the expedition, was trying to convince Serbaz, Passang Namke, Tamting and Phur Galjen to stay on the mountain and proceed with the expedition. At that time he also discovered the fact, that we do not have enough food for planed expedition. People responsible for food supplies only order one month amount, following Mingma G orders, despite the logical fact, that the Expedition should be at least two month long. The end of meteorological winter is 21. of february and we have been planning our arrival to base camp approximately on 16.2.2020.

Despite the facts, Snorri was still determined to stay on the mountain, so at the time of the evacuation call, I myself, did not know how to make the decision. Snorri asked the three remaining sherpas to start supplying C1 and possibly C2 with oxygen and additional tents the same morning as part of the expedition was to fly to the valley. They set off on the trail, but after two hours, it was reported that one of Sherpas was injured and all three were returning to base. The injured man walked six kilometres of difficult terrain alone, which indicates the “gravity” of the injury, but we nevertheless decided to return to the valley with a helicopter, which had already been called and announced the afternoon of the same day. We immobilisedSherpas leg. Mingma G canceled the evacuation in the middle of the day, saying it was too expensive, but than I spoke to Mingma G: "If the sherpa can walk, he will stay here and the expedition continues. If he cannot walk, he needs a helicopter because winter conditions on the way back, he will not be able to pass. " The helicopter came after the cancellation of the cancellation and everyone, including Snorri, went to Scardu.

None of the emergency evacuees (Mingma G and Sherpa) needed medical care in Pakistan. The medical insurance cover the expenses of the treatment  to Nepalese. Maybe one day we get information about how bad Mingma G medical conditionswas and how badly Sherpa's leg was injured (Sherpa didn't limp when we weren't watching him). We both think that we need the clear explanation about the reasons for that kind of behaviour of crucial members, while the costs for both oh us were 88.600,00 USD, transport to Islamabad not included.

The events described here, raise suspicion that the expedition was baked on purpose, we do not know why. The suspicion is also supported by the fact that the Sherpas visas expired at the end of February, so, given the conditions described on Baltaro and the conditions on Karakorum Road, the base camp should have left at least ten days before (15 day transport is usually expected), at a time when the peak period would just started.
I myself avoid the term “commercial expedition”, because I have not yet received an explanation as to why some expedition would be cliche and other commercial, despite the fact that all expeditions use the same local carriers and sherpas through the same local agencies and military personnel. With this expedition, however, I cannot get rid of the feeling, that really only served the commercial goals of some people. I hope that Snorri and I will someday get a satisfactory explanation that will logically support the events on the mountain, because the excuses about the cold will simply not be enough, since the weather conditions on the mountain were better than expected. We've all stood at K2 at least once, and we all have climbed at least a few eight thousand meter peaks, which is sufficient information to support the fact that we were ready. The weather conditions were surprisingly good this year, the winds at the base never exceeding 20 km / h, and on the mountain at least at the altitude we reached, never 40 km / h. The cost of the expedition was too high to satisfy Mingma G's interpretation so far, based on ridiculous "coincidences" that should never have taken place on such a serious expedition.

Članek z naslovom Komercialna odprava na K2 pustila grenak priokus, objavljen na portalu delo.si, si lahko preberete na naslovu https://www.delo.si/magazin/svet-so-ljudje/komercialna-odprava-na-k2-pustila-grenak-priokus-279237.html

Nekdo je dejal: “če bi alpinisti imeli spomin, hribi ne bi bili nikoli preplezani.” Sedaj ko so spomini na K2 še sveži, tudi sam menim podobno. Ponovno bi se na goro odpravil zelo težko, saj je bilo težkih trenutkov malo preveč.

Od doma sem se odpravil 15. junija z ljubljanskega letališča, preko Istambula v Islamabad. Po dveh dneh v prestolnici Islama nas je lokalni Airbus zapustil v Scarduju, glavnem mestu pokrajine Baltistan, do kamor je uspel priti celo Aleksander veliki. Področje je žal pod temnim okriljem pakistanske vojske, saj meji na indijski Kašmir, za katerega Pakistanci menijo, da je njihov. Cesto, ki se po avanturistični plati kosa z zloglasno karakorumsko, do najbolj vzhodne vasi Ascoli, smo premagali v štirideset let starih Toyotah, od tam naprej pa peš. Spremljala nas je skupina trekarjev, 240 nosačev in pet bikcev, ki smo jih pojedli na desetdnevni poti do Concordije od koder nam je prekrasen pogled na osemtisočake občasno kvarilo vreme, pa kljub temu, stičišče največjih ledenikov na svetu, si je vredno ogledati. Po dnevu počitka smo se v hudem sneženju odpravili proti baznemu taboru, ki smo ga postavili nekje med klasičnim taborom za vzpon na Broad Peak in taborom za K2. Šotore smo postavili na pol metra svežega snega, med dva ledeniška potočka, ropotanje plazov s pobočij obeh velikanov pa nam je dalo slutiti, da sta zelo blizu, čeprav jih zaradi slabega vremena nekaj dni še sploh nismo uspeli videti. Nekoliko depresivna skupina Japoncev in Kanadčanov se je v bazi dolgočasila že deset dni pred našim  prihodom, tako da jih je sonce, ki je sramežljivo ogrelo   naše domovanje,  še bolj razveselilo.

Pogled na K2 z ledenika, ki nudi pristopk s Pakistanske strani, je dih jemajoč, zastrašujoč in v isti težki sapi privilegij, ki se ga za razliko od Everesta ne da doseči z avtomobilom, ampak le po težkem trekingu do baznega tabora. Tri kilometre visoka, skoraj pravilna piramida, se dviga do višine 8611m in le občasno pokaže svoje sramežljivo obličje izza ledenih oblakov. Vreme je namreč sila spremenljivo in je eden ključnih dejavnikov, ki otežujejo vzpone na goro. Jutra so bila ponavadi lepa, skoraj topla, sonce se je pokazalo okrog osme ure izza vršnega grebena Broad Peaka, ki je bil cilj štirih članov naše skupine, le dva in tri Sherpe pa sva si zadala za cilj drugo najvišjo goro na svetu. Po štirih dneh v bazi, ki leži na višini približno pet tisoč metrov, smo ulovili prvo relativno dobro napoved, brez sneženja in stalnega plazenja, ki je kratilo grobno nočno tišino, sem se s Sherpo An Pasangom odpravil na prvo aklimatizacijo do višinskega tabora. Moj cimer in soplezalec Jake Meyer, se je odločil da se bo pripravljal na višino v stenah Broad Peaka, K2 je namreč že dobro poznal, saj je bil to njegov tretji poiskus osvojiti divjo goro.

Pot do ABC ja, ali višjega baznega tabora, ki leži pod strmino začetnega dela Abruzzijeve smeri in je precej izpostavljen padajočemu kamenju in ledenim kosom, je ralativno dolga in težka. Prečenje ledeniških razpok in potokov v gornjem delu ležečega ledenika, predstavlja orientacijski izziv in izzivanje nesreče. Smer prehoda se stalno spreminja in že po nekaj dneh lahko popolnoma enostaven problem postane neprehoden, iskanje rešitve pa vzame ogromno časa in energije. Sami tabora nismo uporabljali, drugim skupinam pa je služil predvsem za odlaganje opreme, ki so jo kasneje prenesli više.

Skoraj ravna smer do enke je tehnično nezahtevna, sicer precej strma, vendar nama je ravno prav trda podlaga olajšala pristop do višine slabih šest tisoč metrov. Razgledi na spodaj ležeči ledenik in prehojeno pot so bili zavidljivi. Prostora za postavljanje šotorov je zelo malo in že opravljanje biološki potreb zahteva varovanje z vrvjo, v kolikor smo želeli da bi tabor ostal relativno čist. Odložila sva težko opremo, ki je potrebna za vzpon in se vrnila nazaj v bazo, kjer naju je čakal ponoven počitek in ugodje šotorov na ravni podlagi brez nevarnosti letečega kamenja, “normalna hrana“ in dolgi večerni pogovori v skupinskem šotoru.

Vreme je počasi postajalo za oddtenek bolj stabilno, predvsem noči so bile jasne in rimska cesta je bila posejana nad širokim Broad Peakom. Vetrovi so bili vedno šibkejši, čez dan pa je močno sonce ogrelo notranjost šotorov, tako da smo lahko poležavali v kratkih hlačah. Sneg je izginil, ledenik pa je zato postal še težje prehoden. An Pasang si je vzel kar precej več časa pred molilnim stuperjem, ki smo ga postavili v taboru in je služil naši lokalni Pudži, ali nepalski molitvi, kar mi je dalo slutiti da vzpon ne bo tako enostaven, kot je bil do enke.

Drugi višinski tabor sva dosegla po dvanajstih urah plezarije, najprej po relativno enostavnem sneženem delu do enke od tam naprej pa se je začelo. Kombinacija ledu, nestabilnega skalovja in slabega vremena zahteva sigurno varovanje in že isti dan je žal prišlo do prve tragične nesreče, ki je doletela izkušenega Kanadčana. Odtrgala se mu je vrv pri spustu skozi ”dimnik”, tik pod dvojko in revež se je ustavil šele pri ABC ju, dva tisoč metrov niže. Truplo, oziroma kar je ostalo od njega, je šele po treh dneh uspelo pobrati pakistanski vojski, ki ga je s helikopterjem odpeljala v Scardu. Ponoči sem nepričakovano imel precej težav z dihanjem, dobil sem rahlo vročino, saturacija mi je padla na nezavidljivih šestdeset odstotkov in noč sem prespal v sede, da mi tekočina, ki se mi je zažela nabirati v pljučih, ni ustavila dihanja. Prisiljen sem bil jemati zdravila proti pljučnemu edemu, kašljal kot na smrtni postelji tako, da sem se bal, da mi bo muke skrajšal kar Sherpa, ki zaradi mojega laježa ni mogel zatisniti očesa.

Po depresivni noči je šotor ogrelo sonce, počutil sem se precej bolje, celo zaspal sem za slabo uro, tako da me je An Pasang moral prebuditi z nepalskim čajem, ki menda povrne vse moči. Meni se sicer to ni zgodilo, le hitro sem izbruhal nepopisno grozen okus, ki spominja na kravji smrad in okus pretirano slanih in vlažnih piškotov. Užaljen pogled Sherpe na moje izvajanje mi je naredil slabo vest, tako da sem se posilil z jakovim maslom in instant kavo, želodec pa mi je gotovo zameril za vse življenje.

Kljub pljučnemu edemu sem se odločil, da nadaljujem plezanje proti trojki, podprl sem se z zdravili in upal na najboljše. Vreme med vzponom je bilo, za razliko od prejšnjega dne, prej boljše, brez vetra, skoraj toplo, snežna nevihta sredi dneva pa je bila pričakovana. Po osmih urah precej zahtevnega vzpona preko ”črne piramide” in zaključnega popolnoma ledenega dela, sva dosegla trojko na sveže zasneženi strmini, ki je precej izpostavljena plazovom. Prav tu je dve leti nazaj plaz odnesel cel tabor in nihče si tisto leto ni več upal naprej. Nad sedem tisoč metri brez dodatnega kisika svet postaja vse bolj nezemeljski, brez življenja, meja , ko le to ni več mogoče, pa je vse bliže. Ko človek gleda čez rob bivanja in obstoja, postane bolj človeški, morda celo bolj živ in privilegij se je vrniti nazaj. Občutke je težko opisovati, vsak si jih lahko predstavlja drugače, ne samo tisti, ki je to doživel, ampak vsi, ki to le poiskušajo in v tem je čar.

Spust je bil težak, vsaj zame, saj sem se boril z zadušljivim kašljem. Hiteti tu ni mogoče. Vrvi so bile pomrznjene ali zakopane pod snegom, delo z ”osmico” in zamzrnjenimi oponkami med sneženjem in v debelih rokavicah pripelje človeka do meja psihične in fizične vzdržljivosti in počasi se vsak začne spraševati: “ali bo zneslo, ali je to tisto zadnje kar se bo zgodilo?” Počasi je postajalo jasno zakaj je K2 tisto kar je, da so zgodbe resnične in ne pretirane in bal sem se, da bom postal tista četrtina, ki ostane na gori. Kot ponavadi sem spet imel malo sreče in kljub višinski bolezni sem se uspel privleči do baze, zadnji ravninski kilometri po ledeniku pa so bili najdaljši v mojem življenju.

Tri dni sem okreval, počasi sem se upal ponoči celo uleči, voda mi ni več zalivala pljuč in upanje se  je povrnilo. Počasi smo začeli razmišljati o vzponu na vrh, pogovori z ostalimi skupinami, ki smo jih obiskovali v nekoliko višje ležečem baznem taboru, so bili medli, brez pravih zaključkov, predvsem zaradi popolnoma različnih vremenskih napovedi in prav nobena od njih, po do tedanjih izkušnjah ,ni bila zanesljiva. Kljub vsemu je bil vremenski trend nekoliko pozitiven predvsem kar zadeva veter, tako da smo se pri neki jutranji kavi odločili da gremo: Jake Meyer, Sherpa An Pasang, Sherpa Gorgi, Sherpa Jangbou in moja malenkost. Vodja Dan Mazur, pred kratkim dobitnik Hilaryeve medalje za uspešno vodenje našega vzpona in reševanje ponesrečenca v stenah Broad Peaka v času naše odprave, nam je prepustil proste roke pri tej odločitvi. Sam se je odločil da se ne bo podal na K2. Višinske hrane in kisika na trojki smo imeli dovolj za dva poiskusa, baterije za svetilke in kamere so bile polne, zadnja noč zaradi pričakovanj pa neprespana.

Odpravili smo se okoli osme zjutraj, mudilo se nam ni, saj smo nameravali prespati v vsakem višinskem taboru z izjemo četrtega, najvišjega, kjer je bil predviden le nekaj urni počitek pred zadnjim nočnim vzponom proti vrhu. Prehod preko zadnjega dela ledinka je bil sedaj popolnoma drugačen kot prvič, prav tako vzpon do enke, ki je bil precej bolj skalnat, vroče sonce pa je sprožilo prej velik plaz, ki smo se mu komaj izognili, nas pa je napolnil z adrenalinom. Šotori v prvem taboru so nas počakali v precej žalostnem stanju, preluknjani zaradi padajočega kamenja, podlaga je bila zaradi talečega snega in ledu popolnoma nagnjena, vrvi pa zaradi močnega vetra potrgane. Z Jakom sva noč prebedela skoraj eden nad drugim, privezana na zunanje sidrišče, če bi šotor slučajno zdrsel po strmini in le stežka sva si nakuhala toliko vode da sva si pripravila polno flašo čaja in dve skodelici juhe. Vreme je bilo začuda popolnoma mirno, brezvetrje pa skoraj strašljivo in neverjetno za to višino. V šotoru je bilo zato toplo in debela spalna vreča je bila odveč.

Jutro drugega dne je bilo jasno, sonce je ogrelo notranjost šotorov že okoli sedme ure, oblačila so se lepo posušila, prav tako spalne vreče in dobre volje ter zagnanosti ni manjkalo. Ob devetih smo se začeli vzpenjati proti drugemu višinskemu taboru, precej težki nahrbtniki, nosili smo višinske obleke, višinske spalke, hrano in kisik, so precej otežili delo. Na vsakih nekaj korakov sem počival dvajset do trideset sekund in se trudil da bi dihal le skozi nos. Zrak je tu izredno suh in vsi smo imeli težave s kašljem, krvavimi izpljunki in bolečim žrelom. Dvojko smo postavili tik pod ”dimnikom” in ne nad njim, kot je to v navadi, po priporočilu Sherp, saj je v primeru vetra njegova moč tu precej manjša. Noč, neprespana kot je na tej višini v navadi, se mi je zdela nekoliko krajša, najbrž sem kakšno uro nevede celo prespal, v sedečem položaju, saj prostora za kaj drugega ni bilo. S cimrom sva klepetala, se hripajoče smejala zgodbam iz poti in bil je prav dober sogovornik, sicer deset let mlajši kot sem sam in štel sem si v čast da sem plezal z najmlajšim Britancem, ki je osvojil vse najvišje vrhove na vseh celinah. To je bil njegov tretji poiskus osvojiti K2, sicer je zagotovil, da njegov zadnji, ker ima gore dovolj.

Zahteven ”dimnik” nam je že takoj zjutraj vzel precej časa, potem naporna črna piramida, začinjena s slabim vremenom, sneženjem in vetrom, ki je prihitelo iz čiste jutranje jasnine. Sneg se je zaradi intenzivnega sneženja usipal v drobnih potočkih po skoraj navpični strmini, božal prezeble obraze, oteževal vid in ugašal upanje na vrh. V tako slabem vremenu nihče ne preživi na vršnem grebenu. Za konec smo gazili več kot pol metra svežega snega na sicer nezahtevni ledeni strmini pod trojko, kar je na višini 7300m zelo težko. Tabor smo postavili nekoliko više, kot je običajno, tik pod serake, saj je bila verjetnost da nas odnese plaz, kot se je to zgodilo leta 2016, zaradi svežega snega, precej večja, kot da se odlomi ogromen serak. Prvi del noči je še precej snežilo in pogovori so počasi nakazovali na žlostno možnost, da se bomo morali vrniti vsaj do dvojke, če ne celo niže in počakati na boljše vreme. Naslednje jutro, se je kljub krasnemu jasnemu brezvetrju, tako odločil del ekipe 7 Summits, ki nam je delal družbo na trojki, prispeli so nekoliko za nami, tako da so imeli precej lažje delo na zaključni strmini pod taborom. Odločitev so sprejeli zaradi precejšnje količine novega snega.

Mi smo se odločili drugače in nadaljevali proti četrtemu taboru. Vreme se je sredi dneva spet precej skvarilo, začelo je snežiti, vendar vetra, kar je bilo neobičajno, skoraj ni bilo. Tehnično nezahteven del do štirice, je bilo težko pregaziti, vendar nas je bilo dovolj, najbolj pa so se izkazali naši trije Sherpe, ki so pokazali svojo nadčloveško moč. Brez njih, kar se je izkazalo tudi naslednji dan, najbrž vrha ne bi nikoli dosegli. Tabor smo postavili na višini 7600 m, kar je bilo niže, kot v načrtu, vendar smo bili preutrujeni, da bi gazili globok sneg še naprej. Že pozno popoldne smo se v slabem vremenu zatekli v šotore in upali, da se vreme končno izboljša, prav dolgo na tej višini namreč ne bi mogli čakati.

In prav to se je zgodilo, bogovi, njihovi in naši, so bili dobre volje, molitve Sherp so bile uslišane. Že okoli devete zvečer se je znasnilo, zvezde so risale kratke sledi na dolgo odprtih fotografskih zaslonkah in ob desetih zvečer smo se vsi skupaj odpravili proti zloglasnemu stekleničnemu vratu. Čakalo nas je več kot tisoč metrov višinske razlike do vrha, najbrž v težkih snežnih razmerah, vendar volja vseh je bila močna, želja neubranljiva in kar tekmovali smo kdo bo prvi zapustil šotor.

Noč je bila topla, brez vetra, “steklenični vrat“ je bil zaradi naklona skoraj devetdeset stopinj brez snega, skale pa pokrite z ledom, tako da je bil vzpon, če odštejemo preteče serake nad njim, relativno nezahteven. Stanje v “traverzi” ali prečnici je bilo popolnoma drugačno. V klože naložen sneg je povzročal precej težav, saj se je usipal pri vsakem premiku, cepin je bilo nemogoče dobro zasaditi v trdo podlago, vrvi so bile nesigurne, v zadnjem popolnoma ledenem in zelo strmem delu, ko prečnica izstopi na vršni greben, pa je žal življenje izgubil Japonski alpinist zaradi zdrsa, vrvi ga namreč niso zadržale. Ko smo za seboj pustili še zadnjo tehnično prepreko se je zdanilo, oranžna svetloba je dajala upanje na dobro vreme. Jutranje meglice so se podile čez sveže zasnežen greben, ki vodi neposredno do vrha in nihče od nas si najbrž še ni upal reči: “skoraj sem na vrhu“, bilo je namreč preveč neverjetno, predolgo smo upali in upanje tudi skoraj izgubili. Vodni led je kmalu postal zasnežen, nevarnost zdrsa je minila, vendar toliko svežega snega nad osem tisoč metri ni mačji kašelj. Povečali smo dovajanje kisika na tri litre na minuto in napol prazne jeklenke, ki smo jih začeli uporabljati pod stekleničnim vratom so hitro postale še lalžje. Petnajst utrujenih in neprespanih vendar neomajnih srečnežev se je na vsakih pet metrov menjalo na prvi poziji v vrsti in vsake toliko sem bil na nezavidljivem položaju tudi sam. Omotica mi je vsakič zameglila um, tudi ves kisik, ki sem ga imel na voljo, ni bil dovolj da ne bi občutil hipoksije, nekje je namreč meja, preko katere ne gre. Štiri ure nadčloveškega napora na vršnem grebenu je bilo za vse nas, ki smo se kljub neugodnim snežnim razmeram in pretečemu poslabšanju vremena, naenkrat za vedno poplačano.

Ob osmi uri zjutraj smo v lepem vremenu, brezvetrju, s praznimi jeklenkami naredili zadnji korak proti vrhu. Temperature po napovedih so bile krepko pod -20 stopinjami, vendar sonce se nam je smejalo, srečno skupaj z nami. Lahko smo sneli rokavice, nam se je zdelo toplo, če že ne v roke, pa pri srcu in v mislih. Stali smo na “najtežji“ gori na svetu, le dvesto metrov nižji od najvišjega Everesta, vrh sem skoraj dojel na njem samem, počutil sem se drugače kot na Everestu, kjer je bilo strašansko mraz. Gora je naenkrat postala prijazna z nami, kot za nagrado, kot za opravičilo, saj je bilo težkih trenutkov dovolj. Vendar kdor se hvali z vrhovi, je pozabil vse tiste vrhove, ki jih ni dosegel in vse tiste ljudi, ki so ob tem umrli. Zato je bilo žalostno sneti kape za tiste, ki takrat niso bili z nami, pa si to ne morejo več niti želeti. Njihova imena smo kasneje napisali na aluminjaste krožnike in njih pustili na spominskih skalah ob bazi.

Bili smo šele na pol poti, treba se je bilo vrniti. Dva dni spuščanja po vrveh, prespali smo v drugem taboru, mi je izpilo zadnje atome moči, nekaj kilometrov nad bazo pa so nas pričakali kuhar in njegovi pomagači iz baznega tabora, okrasili so nas s pisanimi zastavicami in plastičnim cvetjem, kakšna drobna solzica sreče pa se je pridružila ostalim, ki tečejo v drobnih potočkih po ledeniku proti domu, ki ga nisem videl že zelo dolgo.
 

Časovni potek pristopa in vzpona na K2
 
18.6.2018 Scardu
19.6.2018 Ascole
20.62018 Yhula
21.6.2018 Barduel
21.6.2018 Payu
23.6.2018 Lilipot
23.6.2018 Kuputse
25.6.2018 Goro 1
25.6.2018 Goro “
26.6.2018 Concordia
28.6.2018 BC
3.7.2018 ABC
3.7.2018 C1
3.7.2018 BC
8.7.2018 C2
9.7.2018 C3
9.7.2018 BC
16.7.2018 C1
17.7.2018 C2
18.7.2018 C3
20.7.2018 C4
21.7.2018 K2 (ob 8h)
21.7.2018 C2
22.7.2018 BC

Tudi soplezalec Jake Meyer je opisal svojo dogodivščino na svojem blogu - https://www.inspirationaldevelopment.com/k2-2018/

Na spodnji povezavi si lahko preberete tudi članek o mojem podvigu:
https://onaplus.delo.si/strah-pred-zivljenjem-nam-najveckrat-ne-pusti-ziveti