Mag. Tomaž Rotar, dr.dent.med. je bil rojen 6.3.1972 v Kranju. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, naravoslovno gimnazijo pa na Jesenicah. Po končani gimnaziji se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani smer stomatologija. Diplomiral je leta 1997 s povprečno oceno 9,1. Po diplomi se je odločil za magistrski študij in dobil učiteljsko mesto na Medicinski fakulteti. Magistriral je leta 2000. Od takrat dela v zasebni praksi v Radovljici, kjer ima dve ločeni ordinaciji. V zadnjih petih letih je naredil velik korak na področju implantologije in dobil naziv inštruktor pri mednarodni zvezi, ki skrbi za izobraževanje na tem področju (IFZI). Živi v Lescah na Gorenjskem, je poročen in ima dve hčeri. Ves čas ostaja zvest gorništvu in je osvojil nekaj markantnih vrhov širom po svetu.
Vsi prispevki Tomaža Rotarja
Primerjava prepustnosti trdih zobnih tkiv mlečnih zob z neresorbiranimi koreninami, mlečnih zob z resorbiranimi koreninami, stalnih vitalnih in avitalnih zob za vodotopne spinske označevalce z uporabo metode elektronske paramagnetne resonance.
Za razvoj kariesa v sklenini je potreben transport kislin v in transport mineralnih gradnikov iz področja demineralizacije skozi povrhnjo intaktno skleninsko plast. Čeprav je problem izredno zanimiv s stališča fiziološke zaščite izraščajočih stalnikov, so raziskovalci pojav zmanjšane prepustnosti sklenine mlečnih zob pred izpadom osvetlili le enkrat in ugotovili, da se prepustnost sklenine mlečnih zob zmanjša med procesom resorpcije korenine. Redke raziskave na živih stalnih živalskih zobeh so pokazale, da potekajo difuzijski procesi mnogo hitreje na živih kot na izruvanih zobeh ali zobeh, ki so jim odstranili zobno pulpo, vendar so si rezultati teh študij zelo različni ali pa si celo nasprotujejo.
Z uporabo metode elektronske paramagnetne resonance (EPR) smo merili prepustnost sklenine človeških zob za vodotopni spinski označevalec. Metodo smo podprli z merjenjem količine proste vode v sklenini, ki predstavlja medij za difuzijske procese.
Skleninske vzorce smo izrezali iz enokoreninskih stalnih in mlečnih zob in jih razdelili v štiri skupine: (A) skleninski vzorci iz mlečnih zob s koreninami, resorbiranimi največ do polovice, (B) skleninski vzorci iz mlečnih zob s popolnoma resorbiranimi koreninami, (C) skleninski vzorci iz stalnih zob mlajših bolnikov, (D) skleninski vzorci iz devitaliziranih zob in (E) skleninski vzorci iz stalnih zob starejših bolnikov. V vseh skupinah vzorcev smo določili povprečne difuzijske koeficiente (D):
D(A) = 10,72 ± 2,83 × 10-7 cm2/s, D(B) = 3,22 ± 0,66 × 10-7 cm2/s, D(C) = 7,03 ± 0,61 × 10-7 cm2/s, D(D) = 5,75 ± 0,28 × 10-7 cm2/s, D(E) = 4,45 ± 0,37 × 10-7 cm²/s.
V skupinah smo določili tudi povprečne utežne deleže proste vode (W) s sušenjem na sobni temperaturi eno uro:
W(A) = 6,03 ± 0,62 %, W(B) = 2,04 ± 0,16 %, W(C) = 4,02 ± 0,70 %, W(D) = 3,82 ± 0,67 %, W(E) = 3,16 ± 0,71 %.
Naši rezultati podpirajo ugotovitve predhodne raziskave, da je prepustnost sklenine mlečnih zob s popolnoma resorbiranimi koreninami manjša kot mlečnih zob z delno ali neresorbiranimi koreninami. Ugotovljena zmanjšana prepustnost devitaliziranih zob, skupaj z ugotovitvami o vlogi prepustnosti sklenine pri karioznem procesu, je pokazala na možnost, da so devitalizirani zobje bolj odporni proti kariesu kot živi. Rezultati dela podpirajo domneve o pomembni vlogi mlečnih zob pri fiziološki zaščiti izraščajočih stalnikov in vlogi pulpe stalnih zob pri nastanku kariesa.